Vsako življenje se začne z rojstvom in konča s smrtjo. Življenje posameznika je edinstveno in neponovljivo. Tako je bilo tudi življenje Jožeta – Južeka Čuša iz Ženika pri Sv. Juriju ob Ščavnici, ki se je končalo z nenadno smrtjo 17. avgusta 2012. leta. Omahnil je sredi dela, ki je zaznamovalo celo njegovo življenje. Južek, tako so ga klicali, se je rodil 31. januarja 1943 v Sovjaku, materi Mariji in očetu Jožetu, po katerih je podedoval posest na kateri si je z ženo Marijo, rojeno Mikl, ustvaril družino. Družinsko srečo so v hišo prinašali rojeni otroci: Marko, Monika in Marija, ki so ju obdarili z vnuknjami Tadejo, in Tanjo ter vnukom Nikom. Južek se je z ženo Marijo vse življenje posvečal delu na mali kmetiji. Osnovno šolo je obiskoval na Stari Gori, nižjo gimnazijo pa pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Ob delu na zemlji je vedno našel čas za družbene dejavnosti. Njegovo posebno poslanstvo je bila zgodovina. To je podedoval po svojem očetu , ki je bil velik zbiratelj narodnega blaga. Po njegovi smrti je to nalogo opravljal pokojni Južek, ki je vse zbrane predmete, katere je nabral oče, pa tudi tiste, ki jih sam nabral, podaril Kmečkemu muzeju, ki tudi po njegovi zaslugi deluje v opuščenem šolskem poslopju OŠ Stara Gora. Za muzej sedaj skrbi TD Sv. Jurij ob Ščavnici, v katerega je bil aktivno vključen tudi Južek. Ob tem je bil tudi predsednik Društva za zaščito naravne in kulturne dediščine Sveti Jurij, član upravnega odbora Zveze kulturni društev Sv. Jurij, častni član PGD Sovjak, član Zgodovinskega društva Gornja Radgona itd. V Zgodovinskem društvu je bil aktiven v zbiranju zgodovinskega gradiva. Njegovo največje delo v okviru ZD Radgona, je knjiga Kapele in križi župnije Sv. Jurij ob Ščavnici, katero je ustvaril skupaj s tudi pokojnim Jakobom Kreftom. Mirno lahko rečemo, da je pričujoča knjiga njegovo veliko delo, v katerem je v sliki in besedi popisana sakralna kulturna dediščina v občini in župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Bil je tudi vinogradnik in človek, ki je vsako nedeljo rad zahajal v cerkev Svetega Duha na Stari Gori. Rad se je udeleževal kulturnih in drugih prireditev v občini.
Južeka bomo pogrešali na mnogih prireditvah in društvih. Še najbolj ga pogrešajo njegovi najbližji, kajti Južek je bil pravi družinski oče, oče, ki je skupaj z ženo Marijo, znal otrokom vcepiti ljubezen do zemlje in ljubezen do domovine. Da je bil Južek spoštovan je pokazalo tudi poslednje slovo, na Jürjoškem pokopališču, kjer ga je k poslednjemu počitku spremljalo veliko njegovih znancev in prijateljev. Južek, naj ti bo zemlja slovenska, ki so jo obračal s plugom in motiko, da je dala kruh tvoji ljubljeni družini, lahka. Naj ob koncu dodamo čustveno ustvarjeno pesem, njegove hčerke, pesnice Monike, s katero je opisala občutje ob smrti svojega očeta.
OČETU V SLOVO
Za oblaki in za soncem
zdaj biva tvoj nasmeh moj oče,
tu pa v dolgih nočeh veter tiho ihti in za tabo joče.
Še zadnjič si pogledal v nebo,
nato pa spustil hrapavo dlan na zemljo.
Zdaj vse je prazno, nikjer te ni,
spomin v srcu zaboli, skeli.
Na travnikih in njivah,
ki rad si jih imel, črički žalostno pojo,
saj korakov tvojih tamkaj več ne bo.
Dozorele sončnice so na polju
in grozdje kliče te v vinograd,
a ti odšel si proti obzorju,
odšel in se ne vrneš več.