ZDA – Rusija – Kitajska

Trump in z njim vred Washington je vse bolj zaposlen z Iranom, Bližnjim vzhodom in predvsem z vprašanjem Kitajske. Vojna z Iranom je za ZDA postala strateško in gospodarsko zahtevna, hkrati pa je pokazala nekaj, česar v Washingtonu ne morejo več prezreti. Vsak velik konflikt danes porablja sredstva, orožje in pozornost, ki bi jih ZDA lahko potrebovale za morebitni prihodnji spopad s Kitajsko. Ameriške zaloge orožja so zaradi konflikta z Iranom že povzročile zaskrbljenost med zavezniki, ki se pripravljajo na morebitno kitajsko grožnjo. In prav tukaj se začne nova geopolitična igra.

Rusija je za Washington lahko problem, Kitajska pa je strateški tekmec prihodnosti. Zato se odpira prostor za pogovore z Moskvo, ki bi bili še pred nekaj leti skoraj nepredstavljivi. Zgovoren je že dogodek na letošnjem srečanju G20, ko se je ruski finančni minister Siluanov prvič po začetku velike invazije osebno udeležil finančnih pogovorov G20 v ZDA in se srečal z ameriškim finančnim ministrom Bessentom. Evropski predstavniki so na to reagirali precej bolj zadržano, kot je bilo pričakovati. Ali je to še vedno strah pred Trumpovimi sankcijami? Seveda javno sodelovanje ZDA z Rusi še ne pomeni, da so »sklenili pakt«. Prav nasprotno, baje je Bessent ruskemu ministru povedal, da gospodarskega popuščanja ne bo, dokler se vojna v Ukrajini ne bo končala. Žal pa vse kaže na to, da se vrata komunikacije z Moskvo očitno ponovno odpirajo.

Pomoč Ukrajini s strani ZDA in EU

V letu 2026 je bilo s strani ZDA do začetka julija evidentiranih samo približno 214 milijonov dolarjev ameriške pomoči Ukrajini (pred letom ali dvema mnogo več). Skoraj vse gospodarske oziroma humanitarne narave. To je približno 25–30 milijonov mesečno. Seveda je njihova trenutna prioriteta Iran, kjer porabijo od 28. februarja letošnjega leta naprej, 7,5 milijard dolarjev na mesec oz. so porabili že 37,5 milijarde v približno petih mesecih-

Evropa tako ostaja največji podpornik Ukrajine. EU in njene članice so doslej zagotovile okoli 220 milijard evrov finančne, vojaške, humanitarne in druge pomoči, Evropska komisija pa je konec avgusta odobrila še 6,1 milijarde evrov za obrambne potrebe Ukrajine. Toda tudi tu je paradoks: Evropa daje več, vendar ima manj politične in vojaške teže, kot bi jo potrebovala, če bi morala sama določati izid vojne. Evropa je samo v letu 2026 povečala pomoč, vendar je ameriško orožje še vedno pomemben del evropske vojaške podpore Ukrajini.

Postavlja se neprijetno vprašanje. Kaj se zgodi z Ukrajino, če Washington ugotovi, da je Moskva bolj uporaben pogajalski partner pri urejanju sveta, kot pa nadaljnja podpora vojni, ki ZDA odvzema čas, orožje in strateško pozornost za soočenje s Kitajsko? To je bistvo trenutnega položaja.

Vojne še zdaleč ni konec

Ukrajina ni nujno izgubila vojne. Toda lahko izgubi nekaj, kar je za izid vojne skoraj enako pomembno – osrednje mesto v strateških prioritetah Zahoda. In prav zato so napovedi o morebitnem nadaljevanju ameriško posredovanih pogovorov med Ukrajino in Rusijo septembra tako pomembne.

Če zaključim, največja ironija današnjega sveta je, da se Ukrajina še vedno bori za svojo prihodnost, medtem ko velike sile že razmišljajo o naslednji svetovni tekmi. Washington gleda proti Pekingu. Moskva želi izkoristiti razpoke med ZDA in Evropo. Kitajska opazuje, koliko ameriške moči lahko porabi Iran. Evropa pa se prvič zares sooča z možnostjo, da bo morala svojo varnost financirati, organizirati in braniti precej bolj samostojno.

Ukrajina je zato postala žrtev ne le ruske agresije, ampak tudi neusmiljene logike geopolitike: ko se interesi velikih spremenijo, lahko včerajšnja najpomembnejša vojna čez noč postane samo še ena od kriz. In če bo Evropa v takšnih razmerah ostala predvsem plačnik in opazovalec, potem se moramo vprašati, ali sploh še govorimo o evropski geopolitični moči – ali samo o bogati Evropi brez dovolj lastne moči, da bi sama odločala o svoji prihodnosti.

Zbral, uredil in komentiral:

Doc. dr. Bojan Macuh