V majhni prekmurski vasici, kjer je več kokoši kot ljudi, je nekoč živel tudi Štefan, po domače Pišta, a v lokalnih krčmah bolj znan kot Nori Kovač. Še sami niso vedeli zakaj Kovač, če se je pa pisal Horvat, o kovaštvu pa je imel toliko pojma kot sosedov pes o pridelavi pšenice. V bistvu ni bil za nobeno rabo, saj še mu je na paši večkrat pobegnila edina krava, ki jo je imel pri hiši. Bil je (pre)velik ljubitelj »špricarjev«, kar je bil tudi glavni povod za pripetljaje, ki so sledili.
Kot vsako nedeljo, se je peljal s kolesom od maše, a ni mogel domov, ne da bi naredil kakšen postanek v bližnji gostilni. Tam je imel prijatelje, pijačo, pa še natakarica ga je vedno tako opazovala. Da bi potrebovala očala in je vse stranke tako gledala mu seveda ni padlo na pamet. Kot vedno, je tudi to nedeljo kartal za denar, katerega pa nikoli ni imel. Kot si lahko mislite, tudi v kartanju ni bil spreten in tako se je enkrat zadolžil pri velikem kmetu Jožetu. Ker mu ni mogel plačati, mu je ta zagrozil, da mu bo s traktorjem pred vrata zapeljal toliko gnoja, da ta ne bo več mogel nikoli zapustiti hiše. Ker je bil Pišta dovolj naiven, da se je na smrt ustrašil te grožnje, je želel nekako priti do denarja. Za nasvet je vprašal kar prvega, ki ga je srečal na poti domov – brusilca nožev Elvisa Horvata. Pišta je že vedno menil, da je Elvis zaradi tako znanega imena in lepo zagorele polti zagotovo dober poslovnež. Ta pa je poznal Norega Kovača ter ga hitro izkoristil in mu dal nalogo…
Pištek je vsak dan s kolesom vozil čez mejo vrečo peska. Vrečo je odložil pri Elvisovem bratu Rajku, kjer ga je zmerom čakal svež špricar. Ko se je to nekajkrat ponovilo in so začeli cariniki pregledovat sumljive vreče, se je Pišta zamislil. Vprašal je Elvisa, zakaj mora voziti vreče peska čez mejo. Ta se je nasmehnil in mu razložil: Nejso pomembne vreče, pač pa to ka ti moj brat sigdar da drügi bicikl ko ti špricar piješ – bicikle prejk meje švercaš. Kot otroka so malega Štefana učili, da je vse povezano s kriminalom smrtni greh in da se bo cvrl v peklu, če bo kaj takega počel. Tako je naš Pišta odslovil Elvisa, češ da noče v pekel in že tuhtal kako bo prišel do denarja, ki ga je dolžan kmetu Jožetu.
Ker je bil avgust, je slišal kako so se povsod pogovarjali o vročini ter Kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni. Vsi so si želeli tja, ker je bilo vse za videt, kupit ali poizkusit. Tudi naš brihten Štefan je imel idejo. Bil je prepričan, da lahko na tako velikem sejmu proda svojo kravo Micko za lepe denarce, zato se je že kar naslednji dan z kravo na vrvici peš odpravil proti Radgoni. Vsi so mu svetovali, naj potuje čez Avstrijo ker je bliže, pa še Muro bo prečkal čez most, katerega je odprl Tovariš vseh tovarišev.
Na mejnem prehodu v Gederovcih ni imel nobenih problemov. Cariniki so ga poznali že od prej, ko je švercal pesek in so vedeli da je malo neumen, zato ga niso niti za dokumente prosili. So se pa pojavili prvi problemi, ko je Pišta prispel na mejo v Radkersburgu. Cariniku na meji se je takoj zazdel sumljiv človek, ki ima na vrvi kravo. Tako se ga je začel oblegati s težkimi vprašanji, ki jih naš Pišta nekako ni bil kos…
Carinik: Dokumente bitte.
Pišta: Neman dokumente, samo mojo Micko.
Carinik: Vohin?
Pišta: Nič je nej hin, krava je živa.
Carinik: Varum?
Pišta: Ne, nejsen šverca rum, samo bicikle.
Carinik: Vas is los?
Pišta: Ne, neje los pač pa krava.
Carinik: Gut gut!
Pišta: Ja nej samo gut pač pa cejlo kravo!
Carinik: Ah, du bist ein esel!
Pišta: Eh kaj bon te jezen!
Carinik: Veiter, veiter.
Pišta: Ja veter pa je ja veter. Adijo!
Bogi Pišta, nič mu ni bilo jasno. A glavno je bilo, da je končno prispel v sejemsko mesto Radgono. Za tako skromnega človeka kot je bil Štefan, je bilo to pravo velemesto. Toliko trgovin, oh, in toliko gostilen, oh in sploh. A Pišta se je skoncentriral, da se je napotil naravnost na sejmišče kjer so ga čakala čudesa iz vsega sveta. Ni se mogel nagledati tehniki za kmetijstvo ter stojnicam, polnih jedi in pijače. Na pijačo so ga vabile mikavna dekleta – slišal je da jih imenujejo nekake hostese – in smilile so se mu, saj jih je resno bila samo kost in koža.
Končno je prispel do razstavišča govedi. Postavil se je s svojo Micko zraven in čakal da mu jo kdo odkupi. Čakal je in čakal a ni bilo rezultata. Ker pa je opazil, da tudi drugi kmetje ne prodajo nobene krave ali bika, kljub temu da je veliko gledalcev, je vprašal prvega zakaj je to tako. Z razočaranjem se je Pišta prijel za glavo, ko je izvedel da se tam na sejmu krave ne prodajajo, pač pa so na razstavi. Žalosten se je napotil nazaj proti domu. Niti vino, ki ga je na poti degustiral več kozarcev, ga ni razvedrilo. Ko se je majavo bližal izhodu, se je srečal z žirijo, ki ocenjuje najlepše krave. Opazili so, da je krava ki jo vleče za sabo tako lepa, da je že kar naprej dobila prvo medaljo. Pišta ni čisto razumel kaj pomeni ta medalja in ko so mu izročili denar, je mislil da mu želijo odkupiti Micko. Ne morete si predstavljati veselja, ko je dojel, da bo lahko tudi njo odpeljal nazaj domov. To je bil najlepši dan v Štefanovem življenju. V gostilni je odplačal dolg kmetu Jožetu ter mu po vrhu še častil nekaj špricerov.
Od takrat naprej je vsako leto prišel na Kmetijsko-živilski sejem v Gornjo Radgono s kravo.