Puconci – Dober streljaj iz prekmurske prestolnice v smeri Madžarske, v lepi vasici Dankovci v občini Puconci na Goričkem, je minuli teden spet bilo veselo in slovesno. Pri Sukičevih v Dankovcih 27 so namreč praznovali visok življenjski jubilej, 102. rojstni dan najstarejše slepe Slovenke, Marije Sukič, ki je slepa že 55 let, a kljub temu tudi danes postori marsikaj koristnega, saj ne more gledati televizijo in prebirati časopisov, med poslušanjem radija pa najraje lušči fižol in po občutku opravlja marsikatera druga dela. V veliko zadovoljstvo ji je, da ima pridnega sina Vilija in njegovo ženo Ano, ter otroka Mateja in Simono, ki so najbolj zaslužni za njeno prijetno starost. Kljub popolni slepoti in nekoliko slabšemu sluhu pa se nam pohvali, da v minulih sto enih letih ni imela hujših zdravstvenih težav, in tudi danes ji zdravje ne nagaja. Ob visokem jubileju so prijetni in prijazni Mariji voščili mnogi najbližji sorodniki, sosedje, znanci in prijatelji, med drugimi tudi delegacija puconske občine z županom Ludvikom Novakom in predstavnikom vasi Dankovci.
Ob častitljivem jubileju je Marija zarezala v rojstnodnevno torto, njen recept za dolgo življenje je zelo preprost: uživanje zdrave domače hrane, zmernost, poštenost, skromnost in zadovoljstvo. Kot sama pravi „zadovoljen moraš biti z vsem, kar ti prinese življenje, z ljudmi, s hrano, slabo moraš vzeti za dobro in delati“. Ob prijetnem klepetu s slavljenko sicer izvemo, da je kot Fujsova bila rojena 2.8.1010 v Otovcih na Goričkem. Njena oče Jože in Mama Ana sta imela devet otrok (štiri dekleta in pet sinov), sama je bila četrta. Živeli so skromno in z veliko težav, predvsem z mlekom, jajci, krompirjem, fižolom, ajdovo proseno kašo, ter pšenično moko. „Bilo je to veliko siromaštvo, a smo s skromnostjo vse nadomestili. Vedno, tudi danes se zavedam, da moramo biti skromni in zadovoljni tudi z malim. To me drži po konci“, pove slavljenka, ki dodaja, da ji je ko je bila stara štiri leta oče odšel v 1. svetovno vojno, kjer je prebil naslednja štiri leta, ki so bila najtežja v njenem skromnem življenju. Že kot 16 letni deklič je začela hoditi na sezonsko delo, najprej v Slavonijo in Vojvodino, tako pa v Nemčijo in na koncu v Francijo, kjer je delala 13 let. Od tam se je vrnila po 2. svetovni vojni, leta 1947, dve leti pozneje pa se je poročila s Štefanom Sukičem iz Dankovcev.
Leta 1951 sta dobila prvega in edinega sina Vilija, že čet 11 let, torej leta 1962 pa je ostala sama s sinom, saj je mož Štefan umrl. Da je vse bilo še huje pa je že leta 1957 popolnoma oslepela, a sta se sinkom Vilijem le prebijala tudi ob pomoči prijaznih sosedov, saj Marija slovi kot ženska, ki se v življenju ni z nikomer skregala. Novo hudo obdobje pride, ko je Vili moral v vojsko, saj ne moreš slepo žensko pustiti samo na kmetiji. Želel jo je poslati v dom starejših občanov, toda Marija je to odločno odklonila, in je naprej, čeprav slepa skrbela za domačijo. Po občutku je prihajala do hleva, krmila živino in sploh skrbela za dom. Šele ko se je Vili vrnil iz vojske in se zaposlil v večje podjetje, kjer je bil voznik je začelo prihajati več denarja, da so lahko zgradili novo, veliko hišo. Po njegovi poroki pa je vse skupaj bilo še veliko lažje. Ne glede na vse je Marija mnoga opravila izvajala tudi naprej, čeprav samo po občutku, saj sploh ničesar ne vidi. „To mi krajša čas in mi je v zadovoljstvo, da lahko kaj pomagam moji pridni družinici“, pove čila babica, ki vse življenje najraje ima stare domače jedi, predvsem na žlico. Alkohola sploh ne pozna, pove pa da je najbolj zdrava kar navadna voda. Danes je sicer zelo zdrava, a ima nekaj vremensko pogojenih težav, saj menda vedno čuti, kdaj bo prišlo do kakšne vremenske spremembe.