Nismo se mogli odzvati prijaznemu povabilu Viktorja Zagorca, ki nas je povabil, da se udeležimo njegovega praznovanja 80. letnice življenja, ki ga je v krogu domačih in prijateljev praznoval v Gostilni Šenekar v spodnjih Ivanjci. Tedaj smo mu obljubili, da ga bomo obiskali na njegovem domu, ob obisku župana in delegacij Rdečega križa, DU Apače in članov vaškega odbora. Tokrat je Viktor želel, da njegovo praznovanje obeležimo mi. Zato smo se skupaj s sekretarko OZ RK Gornja Radgona Katjo Makovec, ki nas je sprejela kot sopotnika v avtomobilu, odpravili na njegovo slavje.
Kakor mladenič je, v hudi vročini, bilo je v četrtek, 8. avgusta 2013, sprejel številno delegacijo, ki mu je prišla čestitat k njegovem življenjskem jubileju. Kot prvi mu je ob predaji darila občine Apače, stisnil roko župan Franc Pižmoht, nato predsednica in sekretarka OZRK Gornja Radgona, Silva Vračko in Katja Makovec, predsednica KORKA Žepovci Ivanka Klančar, predsednik in članica DU Apače Vili Žukovič in Jožica Šemerl, ter predstavnik vaškega odbora Jože Brus. Ker smo sledili sprejemu, lahko rečemo, da je bil vidno ganjen ob tako prisrčnem obisku, ob katerem je bil deležen iskrenih čestitk. Kot nam je sam povedal, mu je obisk popestril dan. Po formalnem sprejemu nas je povabil v garažo velike nove »opuščene« hiše, kjer nas je čakala bogata pogostitev. Ob sprejemu nam je dejal: »Glejte! Kakó veliko hišo imam, a je prazna. Ker me ne ubogajo noge in bi težko premagoval stopnice, rajši živim v stari hiši, kjer v njo prihajam po ravnem.« Kot smo ugotavljali ima tudi v tej stari hiši, tako jo sam imenuje, lepo urejen dom. Tu preživlja jesen življenja in se veseli vsakršnih obiskov, bodisi sorodnikov, sosedov ali prijateljev. Ker je zgovoren, moderno rečemo komunikativen, je z njim prijetno pokramljati. Pravi pa, da nima preveč rad govorjenja okoli politike, ker ga ta današnja politika vznemirja. Rekli smo mu: »Viktor prav imate, saj bi vam razpravljanje o politiki nič ne pomagalo, le bolj škodilo »živcem«.
Življenjska zgodba našega sogovornika je zanimiva in pestra. Vsega ni mogoče zapisati. Ob tem, da je kot otrok bil večkrat lačen, tu je mišljeno pomanjkanje hrane, ali kot rečemo ni bilo kruha, je dejal je bilo hudo, a so podobno usodo doživljali mnogi otroci. Lahko pa zapišemo, da se je rodil 28. julija 1933. leta v vasi Trebče, kjer je bila rojena Titova mati. Tam je bil v cerkvi Pod Svetimi gorami tudi krščen, kar pa je bil njegov edini podeljeni zakrament. Ko je bil star dva meseca se je družina preselila v Vrbje pri Kostanjevici na Krki, odkoder je po končani vojni s straši kot kolonist prišel v Apaško dolino, to je Žepovce. Osnovno šolo je obiskoval v Črneči vasi, v Stogovcih in Apačah. Kljub osemletnemu obiskovanju šole, je zaključil le 4 razrede. Pa ne zato, da bi bil slab učenec, pač pa je temu bila kriva druga svetovna vojna. Ko je v Apačah končal šolo se je takoj zaposlil v tedanji Kmetijski obdelovalni zadrugi Staneta Rozmana v Žepovcih. Kot je dejal, je kot 15 letni deček kosil s skupinami koscev z navadno koso. Kot dobrega delavca ga je vodstvo zadruge poslalo na šolanje na Srednjo kmetijsko šolo v Mariboru, kjer je opravil izpit za traktorista. Kot traktorist je delal s traktorjem UNRA, »Farmar«, ki so ga na posest dobili iz ameriške pomoči Jugoslaviji. Ker je bil dovzeten za učenje so ga kmalu poslali na šolanje za poklicnega voznika, kjer je opravil izpite za vse kategorije razen za avtobus. Ko je leta 1963 zadruga razpadla in se priključila k KK Črnci, se je v podjetju Agroobnova v Ljubljani zaposlil kot strojnik – "buldožerist". Ob tem delu je z buldožerjem, »oral« po mnogih gradbiščih Slovenije in Jugoslavije. Delo buldožerista - strojnika je opravljal tudi v Gozdnem gospodarstvu in vinogradništvu Gornja Radgona. Tedaj je urejal terase za zasaditev vinske trte in se pri tem v Policah ponesrečil. Viktor je bil dovzeten za vsako delo in poklic. Tako je bil tudi nekaj let v Kmetijskem kombinatu Črnci vodja mehaničnih delavnic, pri njem pa se je izučilo več dobrih mehanikov. Svojo delavno dobo je zaključil z upokojitvijo, ko se je, s 40 leti in 14 dnevi delovne dobe, 1990. leta upokojil.
Z ženo Milko Zupančič, si je leta 1952 ustvaril družino, v kateri sta se rodila sin Dušan, danes ravnatelj OŠ Gornja Radgona, in hčerka Milena. Ob tem je imel še dva izvenzakonska otroka, na katera je tudi ponosen. Po poroki je kot vojak služil vojsko Titovi gardi v Sarajevu. Sedaj Viktor živi sam, le občasno ga obišče in mu pomaga pri ureditvi doma prijateljica Štefanija Peternelj, ki živi v Zgornjem Konjišču. Kot nam je povedal, sam skrbi za gospodinjstvo in si redno kaj skuha. Kuhanje mu je sedaj, ko ima več časa, pravi užitek. Kot smo že omenili, mu veliko pomenijo obiski, ki mu popestrijo življenje. Bil je tudi član gasilskega društva Žepovci. Sedaj je aktivni član LD Apače, kjer deluje kot lovec že od 1968. leta, DU Apače, KORK-a Žepovci in Združenja šoferjev in avtomehanikov Slovenije, kjer je član že 60 let. Viktor je kljub upokojitvi ohranil vitalnost. To, da je zgovoren in zdravega duha, ni treba posebej poudarjati. Veliko veselje mu pomenijo živali, saj redi še šest prašičev, ti prav pridejo za domače koline, ko nanje povabi sorodnike in prijatelje, ovce, zajce in kokoši. To so njegovi vsakodnevni »prijatelji«, s katerimi se tudi »pogovarja«, ko jim prinaša hrano.