V to smo se prepričali, ko smo v fotografski objektiv ujeli dela pri pospravljanju vejevja, na strmini, ki je nastala ob delovanju izrabljanja gline za izdelavo opeke pred več sto leti, tam so jo izdelovali in žgali, ob Apaški cesti na Šlebingerjevem bregu. V preteklosti so lastniki gozdov in tudi drugi, ki so podirali drevje, nasekano vejevje vezali v snope in ga porabili za kurjavo. Največkrat je táko veje služilo za zanetenje ognja v krušni peči. Gospodinje so ga nalagale tudi v zidane ali namizne štedilnike, ali kot so rekli »šporhete«, skozi vse leto. Tedaj je veljalo pravilo, da je tisti, ki je podiral drevje, dobil za svoje delo plačilo veje in ritke ali štore, ki jih je izkopal ob podiranju dreves. Tedaj so vse drevje podirali tako, da so izkopali ritke, ki so služile za kurjavo. Za veje, rekli so tudi hosta, so šteli vejevje do debelo okrog 8 cm. Skleščenim debelejšim vejam so rekli »priglhulc«. V tistih časih je bilo vejevje in priglhulc, kurjava siromakov, največkrat tistih, ki niso imeli svojih gozdov.
Do nedavnega so bili redki, ki bi sekali veje za kurjavo. Višji standard in moderna oblika centralnega ogrevanja, je pripomogla, da je vejevje ostalo v gozdu, ritk, pa itak nihče več ne izkopava. Toda v zadnjem času so se pokazale potrebe po izrabi tudi te lesne mase. Da je tako smo se prepričali v naslovu omenjenem pospravljanju vejevja. Tam smo srečali lastnika parcele Matija Satlerja mlajšega iz Stavešinc, ki nam je o poseku dreves povedal: »Parcela, ki sodi k Satlerjevi hiši na Šlebingerjevem bregu, je tačas v lasti mene in očeta Matije Satler. V zadnjih letih se je zarasla. Rekli bi se je pogozdila. Zaradi kritik, v njej so se nabirale smeti, smo se odločili, da jo očistimo in jo zopet namenimo košnji. Les bomo porabili za kurivo, vejevje pa smo dali »zmleti« in ga oddali v kurilnico z lesno maso v sosednjem Bad Radkersburgu. Z odstranitvijo dreves, bo onemogočeno odmetavanje odpadkov, ki je doslej kazilo parcelo zaraščeno z drevesi. Tako bo odslej kazil ugled le del gozda, ki je v lasti Župnije Gornja Radgona. Ne morem razumeti, da ljudje vozijo odpadke na tujo zemljo, je povedal Matija Satler mlajši.«
Mi, ki se vsakodnevno vozimo ali sprehajamo ob tej parceli, bomo pogrešali prijeten zeleni gaj, ki je predstavljal del zelenih pljuč mesta Gornja Radgona.