Ko smo nedavno smo obiskali nekdanjega sodelavca v Elradu Karleka Klobasa, kjer je delal 25 let, smo obujali spomine na leta, ko je v Elradu bilo zaposlenih več kot 1500 delavcev. Ker sva se dobro poznala, sva si imela kaj povedati. A nam je dejal, da naj ne bi o tem kaj veliko pisala. Po njegovem, je to že zgodovina. Sva pa kaj rekla o njegovem življenju. Karlek, tako ga kličejo, je edini sin, ki se je rodil na pet hektarjev veliki posesti v Policah 1949. leta. Kot je povedal v tej hiši živi že 65 let. Če bi bili natančni, bi morali odšteti leta, ki jih je prebil na služenju jugoslovanske vojske.
Rodil se je v več kot 100 let stari hiši v Policah 83, v kateri sta si starša Ivana, rojena Rožman, in Karel Klobasa, ustvarila družino. Kakor mnogi so se preživljali s tistim kar je dala zemlja. Redili so živino, prašiče in kokoši. »Moram reči, da pomanjkanja nismo trpeli. Mama je bila dobra gospodinja, ki je skrbela, da družina ni bila lačna. Ker je bila hiša trdno zidana ni bilo na njej kakih večjih izboljšav. Ker pa je bila stara, sem se odločil za gradnjo nove. Kot vidite, je to sodobno grajena hiša. Da bi prihranili pri kurjavi, smo ji nadeli izolacijsko fasado. Upam, da bomo tako kaj privarčevali pri kurjavi«, je dejal naš sogovornik Karlek.
Ko smo se ozirali po dvorišču smo opazili, da še pri hiši redijo živino. Ker je to že redko kje videti, smo Karleka vprašali, kako to, da še drži živino? »Čeprav sem v pokoju ne morem mirovati. Kolikor mi dopušča zdravje, pomagam sinu Karlu, ki je sicer zaposlen in sedaj v hlevu redi po 7 govejih pitancev. Redi jih s tistim kar zraste na posesti. Nekdaj smo imeli tudi krave. Ker je z njimi več dela, treba jih je dojiti, pridejo pa tudi telitve, je sin to rejo opustil.« še nekaj nam je padlo v oko. Pogled na vhod hiše krasijo okenske rože, pred njo pa velika trajnica modra hortenzija. Zanimalo nas je, kdo skrbi za roče? »Nekoč je za okrasitev hiše skrbela mama. Ker ona ne more več, saj je stara 88 let, skrbim zanje jaz. Imam jih rad, saj je dom takó prijetnejši. Rož ne gojim sam, pač pa sem jih kupil v vrtnarstvu. Ker je vhod iz severozahodne strani, jih ne »muči« sonce, zato lepo napredujejo. Z njimi ni veliko dela, saj jih je potrebno le skrbno zalivati, tu in tam pa jih tudi pognojiti s tekočim gnojilom. Ob rožah imam tudi rad delo na vrtu. Vrt nam daje svežo zelenjavo. To pa je itak že tradicija podeželja, saj ni bilo hiše, ki ne bi imela vrta. Opažam pa, da mnogi že opuščajo tudi vrtove in zelenjavo kupujejo v supermarketih. Dokler bom lahko delal, bom obdeloval vrt in gojil najnujnejše za gospodinjstvo. Ker večinoma sam kuham, mi je nekaj prijetnega, ko lahko naberem sadove vrta za v lonec, kot pravimo.«
Še veliko sva si imela za povedati. Povedal nam je tudi, da je ponosen, da je vojni veteran, saj je bul udeleženec osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Še več bi nam vedela povedati njegova mama Ivana Rožman, ki je bila z družino Rožman, zaradi izdajstva v drugi svetovni vojni, 6 mesecev zaprta od okupatorjev v Mariboru. Njen oče pa je umrl Dachauu. Ker je to daljša zgodba, jo bomo obiskali ob drugi priložnosti.