Kolikor nam je znano mesto, če se motimo, se nam naj oprosti, Lenart nima glavnega trga, kakor ga imajo večja mesta. Tisti malo starejši se še spominjamo, kaj je v Mariboru pomenil Glavni trg od katerega so se vile, tedaj s pešci obljudene ulice, kot so Gosposka, Koroška, Ulica Kneza Koclja in seveda proti glavnemu mostu. Povsod se je trlo pešcev, ki so oblegali tedanje trgovine, danes bi rekli trgovinice. Lenart je bil tedaj še trg, danes pa je mesto.
Središče Lenarta, pa naj temu rečemo »glavni trg«, je tvorilo križišče cest proti Mariboru, Gornji Radgoni, Ptuju in Jurovskem dolu. Če se ne motim, tedaj ta del Lenarta ni bil tlakovan, kaj šele asfaltiran. Dobro se spominjam, da so se lahko popotniki, ki so prihajali iz oddaljenih krajev, pisec teh vrstic iz Negove, ter šli peš v Maribor, lahko na tem mestu odžejali z vodo studenca, ki je stal na tem od nas imenovanem, z makadamom pokritem trgu. Zavrteti je bilo potrebno železno kolo in že je pritekla sveža in hladna voda za odžejanje. Čas je prinesel svoje. Studenca ni več, ni pa več pešcev, ki so po šest in več ur pešačili v oddaljeni Maribor. Trg, ki ga opisujemo, mogoče ima celo svoje ime, pa za to ne vemo, je danes pravo središče mesta. Križišče je lepo urejeno asfaltirano in semaforizirano. Dolgo časa je bil klavrni pogled na zgradbe nekdanjega Hotela Grozd in Kulturnega doma. Danes, slika je nastala 29. junija, je podoba omenjenih zgradb drugačna. S svojim urejenim pročeljem sta v okras tega dela mesta. Tistim, ki so poskrbeli za lepši videz fasad čestitamo. Lenarčani pa so lahko ponosni, da imajo tako lepo urejen »trg«, ki tvori osrednji del mesta. Malokomu je znano, da stoji na tem »trgu« ena najstarejših zgradb v Lenartu, to je zgradba Rotovž, kjer je nekaj časa deloval Radio Slovenske gorice. Na trgu pa deluje tudi občina, kar daje »trgu« posebno veljavo.