SREČA V NESREČI NA RADGONSKEM GRAJSKEM BREGU

Pri nas v Sloveniji očitno velja pravilo, da dokler se nekaj ne zgodi, ni potrebno posredovati. Žal enako velja za praktično vse uradne inštitucije in službe, od lokalnih do državnih, a če že ne zaležejo ...
Večje staro gospodarsko poslopje v občinski lasti se je podrlo in k sreči nikogar ni poškodovalo... Pri nas v Sloveniji očitno velja pravilo, da dokler se nekaj ne zgodi, ni potrebno posredovati. Žal enako velja za praktično vse uradne inštitucije in službe, od lokalnih do državnih, a če že ne zaležejo grožnje, ki se pozneje uresničijo, potem je nekako razumljivo, da odgovorni prepogosto „ne morejo odkriti nenapovedanih groženj“. In prav takšna je dolgo „visela“ nad stanovalci grajskega brega nad Gornjo Radgono. Tam so v minulem obdobju potekali hudi prepiri okrog lastnine nad srednjeveškim gradom, kjer se je vse skupaj končalo razumno, na praznik upora, v sredo, 27.4.2011 nekaj pred dvajseto uro zvečer, pa se je zgodilo v neposredni bližini gradu. Podrl se je namreč večji del velikega gospodarskega poslopja, kjer so številni stanovalci imeli shrambo, predvsem drvarnico. In samo sreča je bila, da v času podrtja, ki se ga je dalo predvideti, saj gre za star in ne vzdrževan objekt, v bližini ni bilo ljudi, kajti v tem primeru bi gotovo lahko poročali o hujših posledicah.
Zadevo so nemudoma s trakovi zavarovali gasilci PGD Gornja Radgona, v oči pa predvsem bode, da je objekt v občinski lasti, in ga je v vsakem primeru bilo potrebno podreti že prej ali pa ga vsaj obnoviti. Sedaj ko se je zgodilo pa so se takoj našla sredstva za dokončno podrtje objekta, ki je dejansko bil nevaren, pred tem pa se nihče ni zmenil zanj. „To so stanovalci bližnjega večstanovanjskega objekta uporabljali za drvarnico in za shranjevanje različnih reči. Seveda ga niso vzdrževali in se je pač zgodilo, da se je del tega objekta podrl. Nemudoma smo objekt zavarovali in sedaj že saniramo podrtijo, ki bo dokončno podrta“, nam je povedal direktor občinske uprave občine Gornja Radgona, Dragan Kujundžič, kateremu so stanovalci grajskega brega očitali, da bi za sanacijo moral skrbeti lastnik, torej občina.