Franc Fridau iz Lutverec je bil brigadir na izgradnji avtoceste Zagreb-Beograd
Mladinske delavne brigade, ki so po vojni, pa tudi pozneje, delovale v mladinskih delovnih akcijah, so že zgodovina. Mnogi se več ne spominjajo teh dogajanj. Da ne bi šlo v pozabo, bomo v nekaj prispevkih obudili občutja brigadirjev, ki so se udeležili delovnih brigad.
V Lutvercih, ki sodijo v občino Apače, smo obiskali nekdanjega udeleženca mladinskih delovnih brigad na izgradnji avtoceste Beograd-Zagreb Franca Fridaua, rojenega 21. februarja 1933. leta v Zbigovcih pri Gornji Radgoni. Ob prijetnem razgovoru na njegovem lepo urejenem domu v Lutvercih, kjer živi z ženo Marijo in sinom, smo iz njegovega življenja izvedeli veliko zanimivega. Rodil se je v družini manjšega posestnika. Njegova želja je bila, da bi prišel do čim boljšega kruha. Prav zato se je odločil, za mizarski poklic.Vajensko mesto za mizarja si je našel v tedanjem Okrajnem mizarstvu Apače-Črnci. Na delo iz Zbigovec v Apače je prihajal peš. Najhuje je bilo pozimi. Ni bilo lahko! Zdržal je in prišel do poklica. Do poklica pa ne bi prišel, če se ne bi udeležil tedaj za vajence obveznih delavnih akcij. »V brigado sem bil vpoklican dvakrat. Prvič sem bil poslan v brigado na progi Šamac-Sarajevo. A sem bil tam le en dan, kajti ugotovili so, da sem prešibek za delo in so me poslali domov. Toda po letu dni sem bil ponovno poslan na delovno akcijo in to na izgradnjo avtoceste Zagreb-Beograd. Iz dokumenta, ki ga hranim, je razvidno, da sem prišel v brigado 23. septembra, iz nje pa bil odpuščen 10. novembra 1949. leta. Za brigado, je med 15 vajenci, 7 udeležencev izbral direktor Okrajnega mizarstva Apače-Črnci Franc Žabota. Brigadirji vajenci, smo se priključili Prekmurski brigadi, ki je štela 80 udeležencev. Naše delovišče je bilo med Spačvo in Vinkovci na Hrvaškem. Sedež oziroma naselje se je nahajalo sredi gozda ob trasi ceste, ki smo jo gradili. Komandant brigade je bil Ivan Kovač, ki je bil zaposlen na borzi dela v Gornji Radgoni. Za delo mi je bilo dodeljeno potrebno orodje, to so bili: kram, lopata in samokolnica. Zaradi jesenskega deževja in razmočenega terana sem moral samokolnico do delovišča nositi na rami. Osem urnega delavnika nismo poznali. Velikokrat smo morali popoldan in ponoči z rokami razkladati kamenje iz vagonov, ki smo ga uporabljali za tlakovanje, izgradnjo temelja, cestišča. Ob težkem delu, ki nas je izčrpavalo, nas je dajala lakota. Še hujše je bilo pomanjkanje pitne vode. Po pol litra smo je dobili dopoldan in pol popoldan. Ob neki priliki sem od grozne žeje pil vodo iz luže, v kateri se je zadrževala voda in dobil strahotno drisko. Hrana je bila slaba.
Pričakoval bi, da bomo dobili več kruha in hrane za delo ponoči, pa nič. Če si se komu potožil, so te takoj imeli za »saboterja«, nasprotnika režima. Zgodilo se je, da je kateri iz obupa nad razmerami pobegnil. To ni bilo lahko, kajti varovala nas je mladinska milica. Spominjam se pobega nekega brigadirja. Mislim, da se je pisal Beno Šaruga. Mladinska milca ga je ujela na železniški postaji v Vinkovcih in ga vklenjenega pripeljala v brigado. Pred vsemi brigadirji so ga privezali drevesu in ga pretepali. Pretepat so ga prišli brigadirji Neslovenci iz druge barake. Sicer smo bili Slovenci na našem delovišču drugorazredni. Brigadirji iz ostalih republik so dobili obleke in čevlje mi pa nič. Nosil sem svoje čevlje, ki sem jih obvezal z žico. Ker je bilo proti koncu oktobra zelo hladno, smo Slovenci dobili stare vojake plašče, v katerih smo tudi delali in smo jih lahko odnesli domov. Iz mojega plašča je krojač Adolf Ploj iz Zbigovec naredil zimsko suknjo mojemu bratu. Ko bi se po dveh mesecih morali vrniti domov, so rekli, da smo premalo naredili, zato so nam podaljšali bivanje še za 7 dni. Nobeden brigadir naše brigade ni dobil pohvale. Dobili smo le izkaznico, z žigom v cirilici, v kateri so podatki o našem bivanju v brigadi in kraju opravljanja brigadirskih del. Ob odhodu iz Radgone so nam obljubljali, da nas bo ob prihodu domov pričakala godba, a nas nihče iz okraja ni pričakal. Mene je pričakala moja mama, ki se je prestrašila, kako izčrpan sem prišel iz brigade. Obljubljali so nam tudi, da se bo štela udeležba v brigadi v vajensko dobo. Pa tudi te obljube niso držali, kajti za toliko dni kolikor smo bili v brigadi so nam podaljšali vajensko dobo.«
Ko smo se z njim pogovarjali o hrani je bil najbolj zgovoren. »Bili smo mladi in vedno lačni. Zato smo zaužili vsako hrano, ki smo jo dobili. Seveda smo ob slabi hrani izražali tudi nezadovoljstvo. Toda, takoj, ko je kateri ogovarjal hrano, je bil razglašen za proti državni element in poklican na zagovor.V brigadi smo imeli take, ki so vohunili, kaj je kdo rekel. Zdi se mi, da so v štabu prej vedeli kaj se med seboj pogovarjamo, kot mi sami. Spominjam se, da so na delovišču delali tudi brigadirji iz Bolgarije. Toda ne dolgo, saj so po nekaj dnevih dela izginili. Ali so pobegnili ali kaj bilo z njimi, ne vem. Vem, pa da so bili tudi oni nezadovoljni z režimom in hrano v brigadi. Ob vsem drugem delu, se pravi na gradbišču in razkladanju vagonov, smo bili popoldan večkrat izbrani za nabiranje drv, z njimi so kuhali hrano, v okoliškem gozdu. Ker sem si na hrbet nadel preveliko breme, sem zaostal za ostalimi in se izgubil. Do našega taborišča sem prišel, po več urah tavanja po gozdu. V brigado sem se vrnil ob pomoči piska vlaka, po katerem sem se orientiral. Ko sem prišel v brigadirski štab, so me zaradi zakasnitve kaznovali. Za kazen sem moral ponoči, s puško brez nabojev, stražiti brigadirsko orodje. Sicer so nas Slovence šikanirali, kjer so le mogli. Ko smo nekoč množično protestirali proti slabi hrani, smo morali z golimi rokami čistiti blatne čevlje brigadirjem iz druge barake.«