Ko smo se pred časom mudili v vasi Osek pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, kjer so se nahajali najbolj znani kamnolomi v Slovenskih Goricah, iz katerega kamna so zidali tudi cerkve, smo se ustavili pri 80 letnem Rudiju Vodušku. Ustavili smo se, da nam pove kaj so na kmetih počeli ob dolgih zimskih večerih. Srečali smo ga ob enem izmed takih opravil, ki so jih opravljali v okviru družine, to je pri luščenju fižola. Rudi se je rodil 1933. leta v družini 7 otrok v Oseku, ki pa so razen njega že vsi umrli. Leta 1962 se je poročil z Slavico Škrobar, ki pa je že umrla. Ima dve hčerki Majdo in Sabino, ki skrbi za očeta. Tega je zelo vesel, saj bi bil sicer še bolj osamljen. Razveseljujejo pa ga tudi trije vnuki. Pokojnino si je prislužil z delom v podjetju Kristal Maribor.
Zgovoren možakar nam je znal povedati marsikaj zanimivega. »Na vprašanje, kaj smo delali ob zimskih večerih, vam govoriti: »Tako je bilo!«. To pa zato, ker vsega tega ni več. V preteklosti, ko je vsako podeželsko gospodinjstvo imelo živino, če drugo ne vsaj kako kravo, ki je dajala mleko, za ponavadi številno družino, ter prašiče, so ljudje živino zgodaj opravili. Niso pa šli takoj spat. Ob medli luči, tedaj še elektrike ni bilo, so opravljali razna ročna dela. Spominom se, da se je cela družina sedla k mizi ob tem luščila bočna semena, česala perje za perjanice, luščila fižol, prebirala fižol in ajdovo kašo, pa še kaj. Ob tem smo veliko peli. Moram reči, da smo tudi veliko molili, zlasti ob nedeljah zvečer. Vse to je pomenilo za družino druženje. Bili smo res prava družina. Danes tega ni več, kajti ljudje, tudi na deželi, kupujejo vse potrebno za gospodinjstva v trgovinah. Tudi jaz sem imel nekoč pri hiši krave in prašiče, sedaj pa so hlevi prazni. Kot vidite še sadim fižol, katerega sam luščim. Sadim ga, ker ga imam rad. V preteklosti, je bil fižol ob krompirju, repi in zelju, glavna hrana za številno družino, ki sedla za skupno mizo. Z luščenjem fižola si krajšam zimske večere. Kot sem dejal, smo včasih ob takem delu peli, sedaj pa mi ob tem igra radio, je povedal Rudi.« Omenili smo, da so v družini ob večernem zimskem opravilu tudi kaj zapeli. Nekaj tega je ostalo tudi v njem, saj je rad pel. Še v 90 letih, je s skupino pevcev s Južekom Kozarom, Stankom Krabergerjem in Francem Škrobarom hodil pet po vaseh Oseka, Negove in Trotkove za novo leto. Nekaj refrenov pesmi nam je tudi zapel. Tekst pa se začne: »Nam začeto novo leto, staro pa v večnost gre. Mlado drevje, cvetje sije, kratko nam življenje je… Kaj nam boste dali za slovo…«.
Še veliko zanimivega nam je vedel povedati naš sogovornik Rudi Vodošek, ki letos praznuje 80 let življenja. Pokazal nam je tudi kmečka orodja in naprave, ki jih želi ohraniti za spomin na čase, ko so se ljudje na podeželju v znoju borili za pridelavo hrane ali kot je dejal, za vsakdanji kruh.