V današnjem času, to je času računalnika in življenja v naglici, je dominantna družba individualistov. Mladi ljudje po končani šoli oziroma fakulteti mislijo, da vedo vse, ampak njihovo znanje je zaskrbljujoče pa še brez delovnih izkušenj so. Starejši ljudje z izkušnjami pa svoje znanje neradi delijo, tako pa zgubijo na pomembnosti. Vse to lahko negativno vpliva na timsko delo. Zato je pomembno, da se problemi rešujejo v skupini, kjer ima vsak posameznik svojo osebnost, znanje, izkušnje, ideje in jih tudi predstavi drugim, ki morajo njegovo mnenje upoštevati, ga po potrebi popraviti ali kaj dodati. Tako si povečajo obseg nalog, pridobivajo pa tudi nove izkušnje... In zato je bilo sila zanimivo na parkirišču Srednje poklicne in tehniške šole (SPTŠ) Murska Sobota, kjer je potekala posebna predstavitev inovacij mladih, bodočih strokovnjakov, ki so navdušili prisotne, ob tem so še enkrat znova potrdili, da je prihodnost naše države in vseh nas v inovacijah in novih idejah, ki prinašajo visoko dodatno vrednost.
Ekipi mladih bodočih strojnih tehnikov SPTŠ Murska Sobota, zelo motiviranih s polno volje do novega znanja in izkušenj, sta namreč, že v začetku šolskega leta 2013/2014, v zaključnem 4. letniku oblikovali ideji, da bi sami izdelali dva inovativna maturitetna izdelka. Svojemu znanju in vizijam so želeli dodati pečat. Preprosto skozi izdelek dokazati svoje znanje in sposobnosti, kar jim je na koncu tudi odlično uspelo. In, kot rečeno, ob izteku šolskega leta so mladi strokovnjaki svoja dva inovativna maturitetna izdelka (snežne sani in vozilo goKART) tudi praktično predstavili širši javnosti. Vse prisotne so navdušili. Snežne sani SPTŠ za zimske aktivnosti z adrenalinom sta izdelala dijaka Blaž Brenčič in Sandi Vratar, goKART SPTŠ - inovativno in tehnično dovršeno vozilo pa so izdelali dijaki: Damir Skuhala, Benjamin Kosi, Jakob Šadl in Boštjan Lubi. Mentor jim je v obeh primerih bil Robert Balažic, univ.dipl.ekon., dipl.inž.stroj. In tudi ravnatelj SPTŠ Murska Sobota, Ludvik Sukič, je upravičeno ponosen na vse omenjene. Sam ravnatelj je dejal, da se na šoli že desetletja ukvarjajo s projektnim delom, v okviru katerega je nastalo že veliko novih izdelkov, kot so na primer vetrni agregat, krmiljene sončne celice, razna učila, ... Uporabili so znanje pridobljeno pri predmetu računalniško podprte tehnologije in prostorsko modeliranje. Najprej so v projektih sodelovali samo učitelji z različnih področij, kasneje pa so poskušali svoje znanje in izkušnje prenesti na dijake, kar jim je v veliki meri tudi uspelo, saj so dijaki s svojimi raziskovalnimi nalogami na različnih regijskih in državnih tekmovanjih zasedli odlična mesta. Finančno so jim na pomoč priskočili številni sponzorji in donatorji.
Za snežne sani SPTŠ sta dijaka porabila okrog 100 ur dela, skupno pa je bilo zbranih okoli 1.000 evrov sredstev za projekt. Cilj je bil narediti čim bolj estetski in inovativni izdelek. Ekipa štirih dijakov pa je za maturitetni izdelek želelo ustvariti inovativno, sodobno oblikovano in tehnično dovršeno vozilo goKART SPTŠ. Namen projekta je bil, sebi, profesorjem in stroki dokazati, da znajo, zmorejo in želijo ter uspešno zaključiti maturitetni izdelek. Osnovna oblika elementov in sestava projekta goKART SPTŠ je nastala kot rezultat metode »brainstorminga«, kjer so na osnovi idej in predlogov narisali skico na papir. Velik poudarek so dali možnosti izdelave, ergonomiji in estetiki. Glavni cilj tega projekta je bil izdelati športno štirikolesno vozilo, s čim manjšo končno maso. Ker so v ekipi bili štirje, so si delo razdelili, in sicer je bil Damir kot vodja projekta odgovoren za motor, prenos moči in zavore, Jakob je projektiral okvir, Boštjan je pripravljal krmiljenje, Benjamin pa konstruiral karoserijo. Na goKARTu je več kot štirideset delov, ki so jih izdelali sami na šolskih CNC strojih oz. s pomočjo njihovih sponzorjev. Izdelali so inovativno karoserijo, ki je zajemala samo konstruiranje, izdelavo lesenih kalupov in izdelavo karoserije s poliestrskimi vlakni. S tem so spoznavali tudi kako deluje gospodarstvo in si nabirali izkušnje. V projekt so vložili okoli 500 ur dela, skupna dosežena vrednost projekta pa je bila okoli 7.000 evrov. V veliki meri so jih zbrali s pomočjo sponzorjev oz. donatorjev, 500 evrov je prispevala šola, 1.000 evrov pa sami.
Člani projektnega tima goKART SPTŠ, so povedali nekaj o projektu in uspehu ter nadaljevanju študija.
Damir Skuhala: „Projekt goKART SPTŠ je bil zelo zahteven, vendar smo to vedeli že na začetku. A to ni bila ovira, kvečjemu še večja motivacija. Hoteli smo dokazati, da tudi mladi lahko izpeljemo tako zahteven projekt. Hoteli smo izstopati iz povprečja. Vloženega je bilo res veliko truda, ki je bil hitro pozabljen ob pogledu na končni izdelek. Sam projekt skozi vse faze razvoja, nam je dal mnoge življenjske izkušnje. Šolanje bom nadaljeval na Strojni fakulteti v Mariboru“.
Benjamin Kosi: „Projekt mi je dal nekaj novega znanja, me naučil kako pomembno je timsko delo. Tudi izkušnje so zdaj bolj bogate. Ta projekt mi bo pomagal, da si srednjo šolo res dobro vtisnem v spomin. Zelo sem vesel, da nam je projekt uspel, saj smo zato res garali in se odrekali prostemu času in drugim dejavnostim. Kar se tiče šolanja v prihodnje, sem se odločil za športno fakulteto, saj je šport moja najboljša vrlina“.
Jakob Šadl: „Prva ideja o izdelavi gokarta je bila zelo všečna, tudi za samo izdelavo si nisem predstavljal kakšnih večjih ovir. Ko pa je minilo že kar precej časa in smo komaj zbrali nekaj finančnih sredstev, dela pa so se šele dodobra pričela, sem imel pomisleke, ali nam bo uspelo izdelati pravočasno. Kot vidite je bila naša volja in želja dovolj velika, da je gokart dokončno izdelan. Zelo sem vesel in zadovoljen. Svojo pot želim nadaljevati na univerzitetnem študiju strojništva v Mariboru“.
Boštjan Lubi: „Ko smo se odločili za ta projekt smo vedeli, da bo zelo zahteven, ampak pomembno je, da smo ga speljali do konca. Med samo izdelavo smo se soočali z marsikatero težavo, na katero nismo niti najmanj pomislili. To nam je dalo kar nekaj izkušenj tako z dokumentacijo, kot tudi z ročnim delom. To je velika izkušnja in spodbuda za naprej. Svoje usposabljanje želim nadaljevati na Strojni fakulteti v Maribor, kamor sem se tudi vpisal“.
Njihov mentor Robert Balažic, univ.dipl.ekon., dipl.inž.stroj., ki je nanj ponosen pa pravi, da je motivacija dijakov za učenje in delo velikega pomena, kajti brez nje nekatere oblike poučevanja in dela nimajo uspeha. „V samem procesu poučevanja je najtežje motivirati dijake, da bi sami kreativno razmišljali, učitelji pa od njih pričakujemo, da s svojimi vprašanji in pripombami aktivno sodelujejo pri podajanju nove snovi. Klasičen način poučevanja takega načina razmišljanja ne aktivira, zato se v učnem procesu vedno pogosteje odločamo, da dijaki predstavijo določeno snov z različnimi seminarskimi nalogami, raziskovalnimi nalogami oziroma projektnim delom. Pri takem načinu podajanja snovi so dijaki tudi bolj neodvisni in samostojni, saj lahko pridobivajo informacije iz več virov, predstavijo pa jo na takšen način, kot so jo sami osvojili. Sama motivacija dijakov za delo pa je odvisna med drugim tudi od zanimivosti teme projekta. Kadar temo projekta poda učitelj, se včasih zgodi, da dijaki za temo ne pokažejo zadosti interesa, zato so rezultati po navadi tudi slabši. Nasprotno pa je, ko podajo temo projekta dijaki sami. V takem primeru pokažejo tudi več motivacije za rešitev naloge pa tudi ideje in rešitve so bistveno boljše“, pravi Balažic.
Po njegovem prepričanju, pomembno vlogo pri projektnih nalogah ima timsko delo oziroma delo v skupini. Posameznik ne more razumeti vseh novosti, ki se praktično pojavljajo vsakodnevno. Vsak posameznik po navadi obvlada določeno področje, za rešitev problema pa je potrebno široko znanje, zato se mora povezovati in sodelovati tudi z drugimi v skupini, da bi našli ustrezne rešitve...