Ob 100 – letnici delovanja bo Tamburaška skupina KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev izdalo tudi kroniko, katero je začel sedaj že pokojni Alojz Wolf, dokončala pa Cilka Dimec Žerdin V letu 2010 bodo častitljiv jubilej, 100 – letnico, obeležili članice in člani Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Ob tej priložnosti se bo zvrstilo kar nekaj dogodkov, izdali pa bodo tudi „Kronika Tamburaške skupine Kulturnega društva Peter Dajnko Črešnjevci“, ki jo je že nekaj let pripravljal dolgoletni vodja skupine Alojz Wolf, ki je žal v letu 2009 nepričakovano umrl. Zato je njegovo delo dokončala upokojena pedagoginja, defektologinja in pisateljica, častna občanka občine Gornja Radgona, Cilka Dimec Žerdin. In tako bo zanimiva kronika, pravzaprav knjiga na okoli 150 strani, z veliko fotografij iz različnih obdobij obstoja skupine, kmalu zagledala luč sveta. Seveda za takšen projekt so potrebna tudi zajetna finančna sredstva, zato so članice in člani društva, katerega predsednik je Danilo Banfi, začeli z iskanjem sponzorjev. Večji del potrebnih sredstev pa naj bi prispevala občina Gornja Radgona.
Kot nam je razložila Cilka Dimec Žerdin, ki je za knjigo napisala tudi predgovor, je ona pri pripravi knjige že od poletja 2006. „Bilo je nekega avgustovskega dne leta 2006, ko je prišel k meni Lojzek Wolf z veliko prošnjo, da bi mu pomagala pri izdaji kronike črešnjevskih tamburašev. "Naslednje leto bo 40 let, odkar vodim skupino tamburašev in zelo si želim, da bi kronika tega dolgoletnega dela izšla", je dejal. Dolgo sva se pogovarjala o tej možnosti in tudi o tem, da bi morda z izdajo počakali na stoletnico obstoja črešnjevskih tamburašev, ki bi jo praznovali leta 2010. Načelno sem sprejela, saj je bil Lojzek moj nekdanji učenec na Vajenski šoli v Gornji Radgoni in že takrat so fantje kazali veliko veselje do glasbe in že v tistih davnih letih so ustanovili svoj ansambel, s katerim so igrali na vseh šolskih prireditvah in tudi v bližnji in daljni okolici Radgone“, nam je povedala Cilka, ki ji je Wolf prinesel svoje zapise vseh nastopov, ki so jih imeli, programe, ki so jih izvajali, fotografski material, ki ga je zbiral.
Vse to je bilo potrebno urediti popraviti in pripraviti za tisk. Veliko je bilo takih zapisov, ki jih je bilo potrebno izločiti, marsikaj dopolniti, veliko vsega še zbrati, česar pa Cilka sama ni zmogla. „Največji problem je nastal kakšen mesec kasneje, ko je Lojzek hudo zbolel. Diagnoza - rak na sečilih je oba zelo potrla, da ne govorim o njegovih domačih. Želel je, da bi kronika čim prej izšla. Izdelek sva dopolnjevala vsebinsko, tako tekstovno, kot slikovno. Ko je bilo delo v grobem napisano, sem ga razmnožila in ga dala na razpolago vsem članom sekcije, naj tekst pazljivo preberejo, ga dopolnijo z vsem, česar bi se spomnili in bi želeli, da bi bilo v knjigi napisano ali pa izbrisano, če se s čim ne bi strinjali, saj sama nisem dovolj poznala njihovega dela, niti vseh sodelujočih članov ansambla, ki bi si zaslužili mesto v kroniki. Če vodja ansambla Lojzek Wolf ne bi vsega tako vestno zapisoval, te kronike sploh ne bi bilo. Vsi se mu lahko iz vsega srca zahvalimo za vse, kar je storil za črešnjevske tamburaše in za širitev tovrstne glasbene kulture doma in v tujini“, je še dejala soavtorica knjige Cilka Dimec Žerdin.
Uvodničar v knjigo, starosta glasbenikov in pedagogov iz tega dela države Milan Nekrep pa je med drugim zapisal: „Težko je verjeti in razumeti, da se je ta plemenita dejavnost v majhni vasici Črešnjevci ohranila, razen s kratkimi presledki v obeh vojnah, kar 100 let. Še težje pa je verjeti in razumeti, da sta bili v tistih časih ustanoviteljici tamburaškega ansambla dve ženski: sestri Zemljič. To vse izpričuje dejstvo, da so ljudje na podeželju radi peli, plesali in se veselili. Mnogi pa so tudi imeli odlične posluhe in nagnjenost za instrumentalno glasbo in seveda tudi organizacijske sposobnosti. Glasbenih šol takrat na žalost niso mogli obiskovati, zato so se sami naučili igrati na harmoniko "freitonarico" in kot ljudski godci zabavali ljudi na domačih praznovanjih, kjer so tudi plesali in prepevali, predvsem ljudske pesmi. To se je ohranilo vse do danes. Danes so na žalost zlasti mladi harmonikarji zamenjali ljudske melodije s tako zvano narodno zabavno glasbo, ki je prijetna in se lepo sliši, ni pa to prava, avtohtona ljudska glasba, ki jo mnogi zanemarjajo“.
V času nastanka tamburaškega zbora v Črešnjevcih in sploh na podeželju, je bilo takrat še vse "ljudsko". Je pa bila samo harmonika za vse potrebe premalo. Za večje prireditve so potrebovali večje ansamble in tamburaši so bili kar primerni. Igranja na tamburico so se hitro naučili, le dober posluh in voljo je bilo potrebno imeti, saj so igrali največ po posluhu ali na pamet. Nujno pa so morali imeti nekoga, ki jim je znal pokazati osnovne prijeme, skratka moral jih je "naučiti" igrati. Še celo tamburice so znali narediti sami. „Jaz sem se srečal s črešnjevskimi tamburaši takoj, ko je leta 1967 prevzel vodstvo Alojz Wolf. Sam sem v prvih letih učiteljevanja tudi vodil tamburaški zbor in nežne melodije tamburic so mi bile vedno pri srcu. Pri črešnjevskih tamburaših sem občudoval predvsem njihovo voljo in veselje do kvalitetnega muziciranja. Še posebno jih cenim, ker igrajo predvsem ljudske pesmi in kar je še posebno pohvalno, jih tudi ubrano zapojo... Črešnjevski tamburaši imenitno igrajo in navdušujejo poslušalce. Poskrbeti bo potrebno samo še za naraščaj in ne bo bojazni, da bi tradicija tamburaštva v Črešnjevcih prenehala“, je med drugim zapisal Nekrep.