Dogodek, pobiranje krompirja, na Kurbusovi njivi na Ptujski cesti pri Gornji Radgoni, je bilo vredno zabeležiti. Ob tem moramo takoj povedati, da Ptujska cesta ne predstavlja ulice, pač pa vas ob cesti Gornja Radgona-Spodnji Ivanjci. To smo zapisali zato, ker nas je nedavno bralec neke vesti iz Ptujske ceste poklical in vprašal: »Kje je v Gornji Radgoni ulica Ptujska cesta?«.
Pa pojdimo k zanimivem opravilu, pobiranju krompirja. Kot je znano je krompir v Evropo iz Južne Amerike Peruja ali Čila, prinesel odkritelj Amerike Krištof Kolumb. Zanimivo je, da so ga v naših krajih začeli gojiti šele v času vladanja cesarice Marije Terezije, ki je tedaj vodila Avstroogrsko državo, če se malo pošalimo, »Malo Evropsko unijo«. Krompir je živilo, ki ga danes najdemo na vsakem jedilniku. Brez njega si ni mogoče predstavljati človeške prehrane. Iz zgodovine pa je znano, da je v Evropi reševal tudi lakoto. Včasih so s kuhanim v »alfah«, svinjskih kotlih, redili tudi prašiče. Krompir je mogoče pripraviti na sto in več načinov. Danes poznamo njegovo pripravo tudi za v »pakl«, se pravi, ga dobimo napol pripravljenega in pakiranega v trgovinah. Omeniti velja, da se beseda krompir pojavlja tudi v pregovorih. Na primer, imel je nenadno srečo, se reče, da je imel krompir. V nemških deželah, kjer so gojili veliko krompirja, so si izmislili šolske »krompirjeve« počitnice, da so lahko otroške roke pobirale krompir. Danes ga pobirajo s stroji. Naj omenimo, da so v preteklosti nabirali krompir v pletene košate »cejne«, sedaj pa v plastične kangle. Vseeno, glej sliko, je ena od pobiralk, držala v rokah pleteno košaro.
Mi smo kot smo v uvodu omenili, na njivi ob cesti Gornja Radgona-Spodnji Ivanjci, na Ptujski cesti. Pred domačijo Elizabete in Jožeta Kurbus, kjer skrbno kmetujeta na lepo urejeni kmetiji, zagledali ekipo, ki je ročno pobirala krompir. »Za trenutek smo ustavili pobiranje in naredili pričujočo fotografijo, ob tem pa se pogovarjali z gospodarjem Jožetom Kurbusom. »Včasih smo sadili več krompirja, ker smo ga "polagali", krmili tudi prašičem. Kot vidite, je letos lep pridelek. Ker je zemlja sorazmerno skuha, ga je bilo lahko »izorati«. Za tako malenkost se ne splača pobiranje s strojem, zato smo za pobiranje povabili bližnje sosede. Kot vidite delo poteka v veselem razpoloženju. Nobeden od pobiralcev ne dela za denar, pač pa za »gverilo«, pravzaprav plačilo v naturi. Vsak bo za svoje delo dobil kako vrečo krompirja, ki mu bo služil za ozimnico. Za vse ga bo dovolj, tudi za nas in naše prašiče. Čeprav imajo prašiči danes »sodobnejšo« krmo, jim mi še privoščimo krompir, ki ga imajo prašiči zelo radi. Rad bi se zahvalil vsem, ki še držijo tradicijo, da sosedu pomagajo, ko potrebuje pomoč. Srečen sem, da naju z ženo sosedje tudi na tak način spoštujejo.«