V Občini Sv. Jurij ob Ščavnici imajo navado, da župan obiskuje občane, ki so dopolnili 90. letnico življenja. Vsako leto pa obišče tudi najstarejšega občana ali občanko. Tokrat je obisk namenil najstarejši občanki Jožefi, domačini jo kličejo Pepika, Belec iz Čakove, ki je praznovala 97-letnico svojega življenja. Delegacijo, v kateri so bili direktorica občinske uprave Francka Lavrenčič, predsednica KO RK Sv. Jurij ob Ščavnici Cvetka Fiala in poverjenica KO RK Rozina Kraner, je vodil župan Miroslav Petrovič. Pepika se je obiska nadvse razveselila, po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnega darila, so se vsi usedli za obloženo mizo, za kar je poskrbela hčerka Silva, ki z družino živi v Okoslavcih. Na pobudo župana je v njeni kuhinji zadonela pesem Koliko kapljic toliko let…, kateri je pritegnila tudi slavljenka. Ni treba posebej poudarjati, da se je ob obloženi mizi in žlahtni kapljici, razvila glasna debata. Slavljenka, ki ima odličen spomin, je ob pogovoru naštela mnoge Jürjovčane iz celotnega področja občine.

Slavljenka Pepika se je rodila v družini 12 otrok, od katerih je živelo 10 deklet. Danes še živijo le štiri. Pepika, ki je bila peta po vrsti, se je rodila 25. marca 1920 v Dragotincih. Rojena je v kmečki družini, kjer so obdelovali 15 ha zemlje. Ker je oče pri 52-tih letih umrl, so morala dekleta z mamo skrbeti za kmetijo. Tako je tudi Pepika vozila in orala s konji. Zanimivo je kako se je spoznala z možem Janezom, klicali so ga Štrüklov Johan. Spoznala ga je tako, da so se videvali prek Ščavnice, ker so vsak na svojem bregu reke na travnikih pasli živino. Poročila se je za takrat v poznih letih, saj je bila stara 28 let. To pa zato, ker je bil njen fant, bodoči mož, v nemški vojski. Čeprav je imela snubce, je verjela, da se bo njen fant vrnil. Ostala mu je zvesta in tako sta se leta 1948 poročila. Tedaj je prišla v Čakavo, kjer so se jima rodili otroci: Silva, Jelka, Olga, Marija in Ivan. Danes jo razveseljuje 8 vnukov in 12 pravnukov. Z možem, ki je umrl leta 2005, sta vodila 15 ha veliko kmetijo, ki jo je predala sinu Ivanu. Kot je povedala, so imeli mešano kmetijo, zemljo pa so obdelovali s konji. S konji, s »koleslom«, ki sedaj krasi dvorišče kmetije, so se peljali tudi po opravkih v Ljutomer ali v druge kraje. Kmetovati je bilo najtežje v času obveznih oddaj. Tedaj so jim pobrali veliko pridelkov, tako da so sami živeli v pomanjkanju. V času agrarne reforme, ko je veljal zemljiški minimum 10-tih hektarjev posesti v zasebni lasti, so jim pobrali tudi najboljšo zemljo. Zaplenili so jim tudi »vrh« ali viničarijo v Sovjaku.

Ob tokratnem obisku je slavljenka vzela v roke malo frajtonarico in zaigrala pesem »Dere sen jas mali bija…«. To harmoniko so ji otroci kupili ob njenem godu, ki ga je praznovala 19. marca. Hitro se je dalo ugotovili, da je bila predana petju in glasbi. »Že od otroštva rada pojem, zato sem vseskozi, tudi še danes, pela tudi v cerkvi. Prvo harmoniko, so mi odnesli Kozaki, ki so tedaj stanovali v šoli pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Ker sem jo imela rada, saj sem jo dobila za darilo, sem jo šla iskat. Junaško sem vstopila v prostor, kjer so bili Kozaki. Rekla sem, da sem prišla po svojo harmoniko. Bila sem presenečena, ko mi jo na prag šole prinesel Kozak. Zahvalila sem se in ga urno popihala, da me ne bi kdo ustavil, domov. Na njo sem še dolgo igrala. Igrala pa sem tudi tamburico pri tamburaški skupini, ki je delovala pri Sv. Juriju. Moje veselje je bilo tudi igranje iger. Veliko smo jih igrali in tedaj imeli tudi veliko obiskovalcev. Pri tem me je podpiral mož, ki je bil dober človek, zato so ga ljudje imeli radi. Vesela sem, da še lahko vsako nedeljo pri maši tudi zapojem. K maši me po navadi zapelje sosed Milk, za kar sem mu posej hvaležna. Ko smo bili mladi smo hodili peš na romanja k Sv. Trojici, na Ptujsko Goro in po dva dni v Marijo Bistrico na Hrvaškem. Tedaj smo noči prespali na senu v gospodarskih poslopjih. To so bila nepozabna doživetja.«

Pepika živi sedaj sama v stari kmečki hiši. Za pospravljanje poskrbi hčerka Silva, ki ji opere tudi perilo. Ker ima skromno pokojnino, ji pomagajo hčerke in sin, da ji je življenje lažje, za kar jim je nadvse zahvalna. Kljub letom še si sama kuha. Kot pravi ima najrajši raznovrstne juhe. Rada pa se spominja dni, ko je v krušni peči pekla kruh, kvasenice in tudi gibanice. Kruha je spekla po 10 kolačev naenkrat. Povedala je tudi, da kljub temu, da živi sama, ni sama, saj jo otroci redno obiskuje. Hčerki, ki sta v Nemčiji v Esnu, jo zaradi daljave obiščeta le ob večjih cerkvenih praznikih. Čas si krajša tudi z gledanjem televizije in poslušanjem radia ter branju.