Ko smo neki dan peljali po podeželski asfaltni cesti, skozi naselje Grabonoš, ki sodi v občino Sv. Jurij ob Ščavnici, pravzaprav zaselek Grabonoški Vrh, smo na dvorišču zagledali družino, ki je s traktorske prikolice obrezovala krmno repo. Ker so taki prizori redki, smo se ustavili, da bi izvedeli kaj več o »njihovi« repi. Repo so obrezovali: 75 letna gospodinja Alojzija Čeh, njen leto mlajši mož Franc in 44 letni sin Ivan. O repi nam je gospodinja Alojzija, ki je ob trojici bila najstarejša, povedala: »Dobro se spominjam časov, ko smo repo pulili v blatu, tako, da z vozom nismo mogli na njivo. Repo smo na voz, ki je stal na »vrateh«, nosili v »korbih«, to so pletene košare. Ponavadi, smo jo domov na dvorišče vozili s ščavjem, in jo nato po večerih »obrezovali«, se pravi z nožem odrezali ščavje in rep. Doma smo jo obrezovali, da so lahko ščavje krmili goveji živini. Če je bila blatna smo jo ob obrezovanju z nožem tudi sčistili. Bil je tudi čas, ko smo jo pulili, ko je zapadel manjši sneg. Tedaj smo si na njivi zakurili, da smo si pregreli namrznjene roke. Obrezovanje so na kmetijah opravljali po večerji dninarji, ki so po dnevi pulili in domov odvažali repo, tudi krmno korenje in peso. Ponavadi so pri tem opravilu na pomoč priskočili tudi sosedje. Ker so bili kupi za obrezovanje veliki, so obrezovali več dni. Ko so končali, rekli so, da imajo »likif«, so ponavadi, ob igranju ljudskega godca, tudi zaplesali. S tem so preganjali utrujenost in se tako veselili in družili.«
Zanimalo nas je zakaj še sejejo repo? »Smo mali posestniki, saj imamo le nekaj hektarjev zemlje. Redimo pet glav živine in nekaj prašičev. Lahko bi rekla, da kmetujemo po starem. Prav zato še vedno sejemo repo. Krmimo jo prašičem in goveji živini. Repa nima skoraj nobene hranilne vrednosti, je pa dragocena v prehrani živali v zimskem času. Naribano, »začinjeno« s koruznim »šrotom«, zmleto koruzo, jo imajo živali rade. V preteklosti smo repo za prašiče skupaj s krompirjem, kuhali v »svinjskih« kotlih ali alfah. Moram pa reči, da niso repo uživale samo živali, uživali smo to tudi mi. Tedaj so célo repo vlagali v vinske ali jabolčne tropine, da se je skisala. Sedaj jo sproti kisamo v kozarcih za vlaganje. V zimskem času, je ob skisanem, tudi sladkem, presnem, zelju, bila to pomembna hrana. H kuhani repi so vedno najbolj sodili koruzni žganci. To je bila vsakodnevna hrana, predvsem, siromakov. No, mi nismo ravno siromaki, pa še vedno imamo radi kuhano repo in zelje in koruzne žgance na mizi. Naj še povem, da smo »cime« poganke skladiščene pese, v kleti ali »repnici«, zasipnici, v zimskem času uživali tudi kot solato.« Še veliko zanimivega smo zvedeli od naših sogovornikov. Tudi to, da je repa druga poljska letina, saj jo sejejo po spravilu žit. Najpozneje jo lahko sejejo na Porcjukolovo, to je 2. avgusta. Obstojata dve sorti, podolgovata in okrogla. Njena debelost pa je bila odvisna, kako kmet s hlevskim gnojem pognoji njivo.