Obiskati Ivana Kovačiča, ki živi v svoji hišici v Murščaku, ki sodi v občino Radenci, je pravo doživetje. Ker je zgovoren in vesele narave, kot sam pravi, tudi zdrav, mu ne bi pripisali devet križev življenja. Prav v ta namen smo ga tudi obiskali. Ob praznovanju 90 letnice so ga obiskali številni predstavniki javnega življenja. Kot nam je povedal, mi smo ga obiskali pozneje, so ga tisti dan obiskali: predsednik KORK Murščak Janez Pučko ter poverjenici Štefka Pučko in Rezka Jeric; predstavnika občine Radenci Janez Konrad in Mojca Marovič, predstavnik KS Kapela Mirko Korošak, predsednik DU Kapela Ivan Šafarič in še kateri. Obiskov je bil nadvse vesel. Vesel je bil tudi pisnih voščil, ki smo jih lahko razstavljene opazovali v njegovi lepo urejeni kuhinji.
Čeprav smo bili tudi mi tisti dan povabljeni, da ga obiščemo, smo ga zaradi zadržanosti obiskali pozneje. K njemu nas je pripeljal predsednik KORKA Janez Pučko. Tudi našega obiska je bil vesel. Hitro smo se spoznali, posebno zato, ker je bil nazadnje zaposlen v CP Maribor, skupaj z našim bratom Lovrencem. Ivan se je rodil materi Frančiški Kovačič kot nezakonski otrok 6. avgusta 1921. v Stanetincih. Osnovno šolo je obiskoval pri Sv. Juriju ob Ščavnici. S 13-timi leti je šel služit k birmanskem botru Jerneju Žnidariču v Vučjo Vas. Tam je bil tudi birman. Zanimivo je, da mu druge polovice zadnjega letnika OŠ ni bilo treba obiskovati, zato ker je gospodar učitelju zapeljal voz gnoja, ta pa mu je letnik zaključil, kot, da bi ga obiskoval. »Moram povedati, da sta bila gospodinja Zefika in gospodar dobra človeka. Tu mi je bilo lepo, zato sem pri njih ostal tudi po končani osnovni šoli, kot hlapec. Z velikim veseljem sem vozil s konji. Najbolj zanimivo je bilo, ko smo pozimi na saneh vozili gnoj v vinograd, ki se je nahajal v Murščaku. Seveda sem s konjsko vprego opravljal vsa druga poljska dela. Toda po treh letih služenja me je mama zvabila domov. Tedaj sem si zaposlitev našel v rudniku smukca v Avstriji, kjer sem delal pri mletju smukca in pakiranju. Kakor vsakega, tako je tudi mene vleklo domov in sem pustil delo. To je bilo usodno, saj sem moral takoj na »štelingo« za vpoklic v nemško vojsko. Ker mi je pri 14 letih ob streljanju z možnarjem odtrgalo dva prsta in del zapestja na levi roki, k sreči le kazalec in sredinec, sem računal, da ne bom vojak. A so mi na naboru(štelungi) rekli, še boljše, če nimate prstov boste lažje držali puško. Zanimivo je, da so me tudi za "dosluženje" v naši JLA spoznali za sposobnega, kjer sem bil vojak »pešadije« 6 mesecev. Po naboru sem sredi leta 1942 bil mobiliziran v nemško vojsko. Prva postaja je bila v Gradcu. Srečo sem imel, da nisem bil poslan na fronto, saj sem opravljal razna dela v »pozadini«, recimo po skladiščih.«
Že v uvodu smo povedali, da hrani Ivan veliko spominov. Hrani pa tudi dokumentacijo. Pokazal nam je nekaj tega. Zanimivi dokument je njegova vojaška knjižica iz JLA. V njej je napisno, kdaj je šel v nemško vojsko, to je bilo 21, septembra 1942, in datum vrnitve 9. junij 1945. leta. Kot smo že omenili je moral na "dosluženje" vojske. Tedaj je bil pri vojakih 6 mesecev v Koprivnici. Po odsluženi vojski se je zaposlil v Cestnem podjetju Maribor. Njegova prva zaposlitev je bila pri izgradnji ceste Rače Fram. Pri CP Maribor se je leta 1983 upokojil. Ivanu je žena Matilda, ki je že pokojna, rodila hčerki Dragico in Ivico, ki sta si ustvarili družini in ga obdarili z 4 vnuki in 4 pravnuki. Dom sta si ženo uredila v hišici, ki sta dobila v last ob od države ob odpravi viničarskih odnosov. Tedaj sta prejela hišo in ohišnico, ki je merila le 6 arov. Pozneje sta nekaj zemlje dokupila, tako, da sta lahko redila kravo in prašiče. Zanimivo je, da še Ivan v hlevu redi prašiča. Kot pravi je treba pridelke krmiti živalim. Ob tem v hlevu redi prašiča tudi soseda Marija Klobasa, ki mu sicer pomaga pri vodenju gospodinjstva, za kar ji je nadvse hvaležen. Še nekaj moramo povedati. Ivan je dolga leta čebelar. Ob njegovem čebelnjaku smo ga tudi poslikali. »Čebele so moje prijateljice. Tu se spornostim in uživam, ko opazujem njihovo delo. Vesel sem, da sedaj glavna dela pri čebelah opravlja zet Alojz Zver, ki živi z mojo hčerko v Radencih. Sam tega dela več ne zmorem.« V veliko zadovoljstvo mu je obdelava vrta in njivice, kjer še prideluje krompir, za svoje potrebe in kot krmo za prašiča. Družbo mu dela tudi muca, ki je njegova »carta«. Veseli se tudi obiskov svojih najbližjih in dobrih sosedov. Je član DI Kapela, DU Kapela in KORK Murščak.