Pri Sv. Juriju v Slovenskih Goricah smo se večkrat srečali z zgovornim možakarjem Jožetom Zaletinger, ki živi na svojem domu v Srednjem Gasteraju. Kot redni bralec Domačih novic nas je povabil, da se kdaj oglasimo pri njemu. Seveda nas je spoznal kot dopisnika po številnih člankih, ki jih objavljamo v priljubljenih Domačih novicah. Želje, da ga obiščemo na domu mu nismo izpolnili, saj smo se z njim srečali in pogovarjali, na žetvi, ki se je odvijala pri Tomažičevi domačiji. Tam je bil tudi udeleženec ekipe, kot brusilec srpov, ki je prikazala stari način žetve.
Najin pogovor je tekel v senci stare hruške, ki je še ohranjena iz kmečkega sadovnjaka, ki je obdajal Tomažičevo kmetijo. Že v uvodu moramo povedati, da nimamo na voljo toliko prostora, da bi zapisali, kaj vse smo izvedeli iz njegovega življenja. Jože se je rodil 16. marca 1922. leta na Malni. Po osnovni šoli se je pri Janezu Podletniku v Spodnjem Gasteraju izučil za čevljarja. O svojem poklicu nam je med drugim povedal: »Tedaj je bil poklic čevljarja cenjen. Čevljarji smo največ del opravili na domovih, na šterah. Rad sem imel svoj poklic, saj je bilo na »šteri«, zlasti pozimi, zabavno. Čevljarji, delalo nas je več hkrati, smo delali, in se pogovarjali z domačimi in tudi drugimi, ki so prihajali na oblik. Ponavadi smo delali dolgo v noč. Čevljarji danes nimajo več dela. Orodje, ki sem ga potreboval za delo še hranim.« Naj povemo, da je Jože večino dela posvetil kmetovanju, posebno po poroki z Ano, ki se je pisala Breznik, a mu je leta 2008 umrla. Ob čevljarskem poklicu, se je posvetil tudi mesarstvu saj letno opravil po 85 kolin prašičev, po potrebi pa tudi govedo. V zakonu se jima je rodil sin Milan, ki sedaj z ženo Marijo skrbi za 6,5 ha veliko posest. Posebno veselje so mu, kot je dejal, pridni vnuki Silvo, Mateja in Jožek. Ponosen je, da so vsi delavni.
Posebno poglavje v njegovem življenju zavzema prisilna mobilizacija v nemško vojsko. Kljub njegovim 89-tim letom ima odličen spomin. To je pokazal, ko je našteval letnice iz njegovega bivanja v nemški vojski. V vojsko je bil vpoklican 25. septembra 1943. Pravzaprav je bil poslan na prisilno delo v Brežice in od tam so se začele postaje na poti do fronte. Najprej je šel na zbirno mesto na Ptuju, nato Kufstein v Avstriji, sledili so kraji Biskarosa v Franciji in drugi. Po končani »Ausbildungi«, rekli bi vojaškem urjenju, je bil poslan na fronto v Normandijo in bil 29. novembra 1944 težko ranjen v nogo in hrbtenico. Za njega kot ranjenca so poskrbeli Angleži in Američani. Po ozdravljenju, ostal je trajni invalid, ga pot prek ujetništva vodila iz Marssela prek Splita, Ljubljane in Maribora do doma. Prag domače hiše je prestopil 4. avgusta 1946. leta, ob 22.00 uri. Prve besede po treh letih, odkar so se zadnjič videli, je staršem povedal, ko je potrkal na okno: »Ata, mama sedaj sem pa doma«. Kot je dejal, je bil to zanj najsrečnejši dan v življenju. Ker starši o njem dolgo niso dobili glasu, so ga imeli za pogrešanega. Zanj, kot pogrešanega, je bila darovana celo sveta maša. Naj omenimo, da je bil Jože, kot vojak deležen tudi obiska in pogleda znamenite vojaške utrdbe »Maginotove linije«.
To je le delček njegove pripovedi. Jože danes prejema nemško invalidnino in je srečen, da njegovi zanj tako lepo skrbijo. Ker je še pri zdravju rad obiskuje kake prireditve, vsako nedeljo in praznik pa ga peljejo k maši. Za to jim je nadvse hvaležen. Dolga leta je bil član KUD Sv. Jurij, kjer je sodeloval pri raznih kulturnih prireditvah.