Z možem sta srečna, da ju pogosto obiskujeta hčerki z družinama Za našo stalno rubriko predstavitev praznovanja jubilantov v občini Apače, smo letos opravili že drugi obisk. Tokrat nas je predsednica KORKA Stogovci Milka Patekar povabila, da kaj zapišemo o jubilantki Veroniki Šemen, ki z možem Jožetom živi v svoji hiši v Stogovcih. Skupaj z delegacijo, tokrat predsednice Milke Patekar, poverjenice Side Režonja, predsednice OZ RK Gornja Radgona Silve Vračko in župana občine Apače Franca Pižmohota, smo jo obiskali na dan njenega rojstva. Obiska je bila nadvse vesela. Pa tako ni treba posebej poudarjati, da je bilo praznovanje njenega rojstnega dne zanjo nadvse prijetno. Verjetno tudi ni treba posebej poudarjati, da je pogovor tekel ob dobri kapljici in obloženi mizi.
Veronika se je rodila 5. januarja 1931 v družini staršev viničarjev v Vratjem Vrhu, v kateri se je rodilo 6 otrok, ki pa so razen nje že vsi umrli. Imela je dobre starše. Mama Roza je doma skrbela za otroke, oče Miha pa je kot zidar služil denar za preživetje družine. Toda srečno družinsko življenje je prekinila smrt očeta. »Ob smrti očeta sem, bila stara pet let, najstarejši otrok pa je bil star15 let. To je bil za družino, posebno mamo, hud udarec. Da ne bi trpeli preveč pomanjkanja je mati hodila na priložnostno delo v Avstrijo. Želja očeta je bila, da bi družini postavil lasten dom. V ta namen je kupil zemljo, imel pa je že pripravljen tudi material, a je njegove načrte prekinila smrt.«
Po osnovni šoli, katero je eno leto obiskovala na Lokavcu, zaključila pa v Murecku (Cmureku) v Avstriji, je pet let delala v tedanjem Domu za starejše, ki je deloval na gradu Trate. Takoj po vojni , leta 1946 je bila udeleženka Mladinske delovne brigade pri gradnji ceste Negova-Benedikt, od središča Negove do pokopališča. Tedaj so udarniki stanovali v negovskem gradu. Še isto leto je bila vpoklicana v Frontno brigado, ki je v Črni na koroškem spravljala les iz gozdov. Tam se je srečala tudi z bodočim možem, kar je ugotovila šele, ko se je z njim spoznala pred poroko. Na udarniško, tako so rekli, so bili mladi prisiljeni, saj se je reklo, da gradimo novo domovino. Seveda to ni bilo plačano delo. Kot pravi, so vsaj imeli dovolj hrane, ki je sicer primanjkovalo. Zanimivo je, da je moža spoznala ob delu, ko je v domu kot mizar popravljal podboje vrat. Z njim se je poročila 1955 leta. Ko se je rodila prva hčerka Danica, je pustila službo, da je lahko varovala otroka. Danici se je pridružila hčerka Jožica. Obe hčerki imata družine in sta ju obdarili s štirimi vnuki. To so: Dejan, Miloš, Dario in Damir. Ob skrbi za svoji hčerki, je vzela v varstvo še mesec in pol staro deklico Renato Zacharijas, ki je pri njej živela do njenega 3 leta .
Želja mladoporočencev je bila, da bi imela svoj dom. Tako sta še isto leto, ko sta se poročila, v Stogovcih kupila zemljo in na njo postavila leseno montažno hišico, lahko bi rekli barako, stala pa je v središču Apač in jo jima je prodala tedanja občina. Mož Jože, ki je bil vešč vsakega rokodelskega dela, jo je ob prestavitvi v Stogovce hišico popravil, tako da sta lahko zasilno stanovala v njej. Kaj hitro sta začela s postopno gradnjo hiše, ki je sedaj njun dom. Naj omenimo, da si je njen mož okrog polovice pokojnine zaslužil na delu v Sloveniji, 22 leta pa v Nemčiji.
Danes Veronika s svojim možem Jožetom, živi srečno družinsko življenje. Kljub temu, da sta si hčerki ustvarili družini in živita na svojem, ju z ostalimi družinskimi člani rade obiščejo. To pa jima, kot sta povedala veliko pomeni. Prosti čas si krajša z branjem časopisov in gledanjem televizije. V veliko veselje ji je muc Mišo, ki ji, ko se sede na njeno krilo, zaprede mačjo melodijo, obenem pa jo s svojo toploto greje.