Danes ko se večina prebivalcev oskrbuje z vodo iz vodovoda, so mlake ob hišah že zgodovina. Naj najprej razložimo, kaj je mlaka? V Slovarju slovenskega knjižnega jezika beremo, da je to plitva kotanja napolnjena z vodo. Beseda mlaka pa ima tudi drugačen pomen. Kot na primer: obležal je v mlaki krvi. Tu je mišljeno v luži krvi ob kaki poškodbi z velikimi krvavitvami.
Mi tokrat predstavljamo mlako, kakršne so imeli na podeželju skoraj pri vsaki hiši. To so umetne »jame«, v katerih se je zbirala deževnica; ponavadi iz ceste, redko iz poslopij, saj tedaj še niso poznali odtočnih žlebov streh za deževnico. Take mlake so bile ponavadi obdane s košatimi drevesi, ki so s svojo senco preprečevale izhlapevanje. V ta namen so okoli mlake sadili tudi grmovje, največkrat rdečo vrbo, ki so ji rekli »pintovec«, katerega so uporabljali za vezanje nasekanega vejevja v snope, vezanje slame pri pokrivanju poslopij, tem »vujanim« zmehčanim, šibam so rekli »gožice«, še največ pa za izdelovanje košev iz šibja. Iz lepših šib so izdelovali tudi »vitre« s katerimi so s šivanjem slame izdelovali slamnate košare, pa tudi koše za domovanje čebel. Mi smo tokrat obiskali Marijo in Franca Slatinšek, v Cogetincih, kjer nam je v oko padla ta pozabljena dobrina vsake hiše. O njihovi mlaki nam je Marija povedala: »Pri mojih skoraj 80 letih se spominjam časov, ko smo z vodo imeli veliko skrbi. Po čisto vodo, danes pravimo pitno, smo hodili v dolino več sto metrov daleč. Vodo za živino pa smo vedno uporabljali z mlake, ki skoraj nikoli ni usahnila. Težav pri oskrbi vode smo se rešili, ko smo na dvorišču skopali 20 metrov globok studenec, v katerem je še danes dobra pitna voda. Vseeno smo pristopili k »mestnemu« vodovodu in je tako sedaj studenec, pa tudi mlaka, nekakšna rezerva. Vodo iz mlake pa še vedno uporabljamo za zalivanje vrta, saj tako varčujemo pri porabi pitne vode.«