MOŽNOST ZAPRTJA HIŠE HOSPICA
- 13.11.2012
Draga moja skupnost hospica!...
Leta 2007 smo prvič uradno vložili zahtevek za podelitev koncesije na področju zdravstvenega varstva na Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju MZ) in pridobili njihovo uradno zagotovilo, da je zaradi pomanjkanja tovrstnih storitev in namestitev in velikih potreb, to prednostna naloga in predvidevajo, da bomo vključeni s podelitvijo koncesije v financiranje za leto 2009. Na podlagi tega dokumenta je MOL zgradila današnji objekt, vanj vložila skoraj 2 milijona evrov in nam marca 2010 predala slovesno objekt. Ta je sameval do decembra istega leta, ko smo se zaradi spodbude župana, Zorana Jankoviča, naj začnemo z delom in istočasno nadaljujemo s prizadevanji za statusno ureditev hiše in zagotovila, da nam bo hišo sicer vzel in dal v druge namene, odločili in ne glede na vse sprejeli 22. decembra prvo uporabnico.
Istočasno je nekaj let na MZ potekal projekt priprave državnega programa paliativne oskrbe. V sklepnem dokumentu je bila navedena v opredelitvi nacionalne mreže izvajalcev paliativne oskrbe tudi hiša hospica. Iz neznanega razloga je MZ na vlado posredoval predlog tega programa brez navedene hiše hospica. Nenavadno, da bi to lahko bila samo administrativna napaka! In vlada je tak Nacionalni program paliativne oskrbe sprejela aprila 2010, ko je bil objavljen v Uradnem listu. Odtlej nimamo pravne podlage več za podelitev zdravstvene koncesije, saj se torej »ne ve kaj to je«. Zaman so bila preštevilna dokazovanja na vseh ravneh, da je Slovenija članica EU, kjer obstajajo paliativni standardi (v t.i.»White paper«) kjer je jasno opredeljena tako mreža izvajalcev paliativne oskrbe kot tudi standardi za hospic in samo hišo kot možno organizacijsko obliko. Zaradi številnih izvedenih pritiskov smo pripravljali sami v konsenzu z MZ in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju MDDSZ) pilotski projekt hiše hospica, ki bi premostil začetni čas delovanja hiše in po katerem naj bi hišo financirala oba ministrstva do ene polovice za čas enega leta, potem bi nam podelili koncesijo. Novi minister za zdravje D.Marušič pilotskega projekta ni več sprejemal kot opcijo in sklenil, da bo zdravstveni del hiše hospica iz še do danes neznanih razlogov financiran čez sežansko bolnišnico. Po pogajanjih smo se zaradi nizko odmerjenega zdravstvenega denarja namenjenemu hiši in skrajno različnih konceptov oskrbe razšli. Klinični center v Ljubljani za sodelovanje ni bil zainteresiran. Tako smo nadaljevali z nenehnimi pritiski na oba pristojna ministrstva, vendar so našli vedno nove izgovore zakaj nič ni možno. Končna uskladitev obeh ministrstev je, da sodi hiša hospica na socialno področje skrbi za človeka. MDDSZ nas je nedavno nazaj obvestilo, da je v javni obravnavi osnutek Nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2020 in bodo šele po sprejemu tega dokumenta v državnem zboru sprejeli sklep o razpisu koncesij za kratkotrajne namestitve kjer bi se prijavila lahko tudi hiša hospica. Za nas je bilo to sprva spet novo upanje, a kaj, ko v tem programu niti paliativna oskrba niti hiša Hospic nista omenjeni niti z besedo, kar bi pridobivanje koncesije za socialno področje lahko spet zapletlo. Kot, da nacionalni program paliativne oskrbe za to področje ni zavezujoč in je paliativna oskrba samo stvar zdravstva in ne umira človek kot celostno bitje. Seveda bomo podali predlog za dopolnitev. Če bomo slišani, bodo koncesije (če bodo sredstva) podeljene predvidoma enkrat do jeseni 2013.
Toda, do tedaj moramo preživeti. Hiša hospica za svoje delovanje potrebuje s zelo skrbnim gospodarjenjem 450 tisoč evrov letno. Trenutno četrtino sredstev zberemo s prispevki uporabnikov, slabih 10 % nam da MOL, vse ostalo pa so donacije.
V zadnjem letu smo predvsem zaradi varčevanja gospodinjstev prejeli občutno manj donacij kot leto prej in izpad teh sredstev se močno pozna. V prvih devetih mesecih smo tako zabeležili 100 tisoč evrov izgube in začenjamo se spraševati, s čim naj kupimo hrano, plačamo položnice, poravnamo stroške dela... Letos nismo dobili niti sredstev iz razpisa MDDSZ za psihosocialni del programa, neuspešni pa smo bili tudi na razpisu FIHO. Paliativna oskrba ni predmet razpisa MDDSZ, zato se lahko prijavimo samo pod rubriko »Razno«, skupaj z organizacijami, ki se ukvarjajo z begunci, zaporniki in podobnimi skupinami, ki so najbolj prezrti. Toda, morali bi imeti v tem primeru več kot 500 uporabnikov letno, da bi dobili vsaj minimalna sredstva. To pa je seveda v hiši hospica povsem nemogoče. FIHO glede hiše ne najde razumevanja. Ves čas nam odgovarjajo, da je to stvar javne službe/države, ne pa humanitarnosti.
Hiša hospic bo konec leta zaprla svoja vrata, če do začetka decembra ne bomo dobili nikakršnih zagotovil glede financiranja za prihodnje leto in obenem ne pokrijemo izgube, ki še raste. Tako je sklenil Upravni odbor društva na zadnji seji, ker smo finančno izčrpani.
Vse to je prevelik zalogaj, da bi ga zmogla samo mala peščica ljudi na vrhu, čeprav je seveda največ teže in odgovornosti še naprej prav tu. Zato se obračam na vas draga moja skupnost hospica. Morda nas kje lahko podprete? Koga navdahnete, poznate koga za javni pritisk? Lahko nagovorite koga, ki bo daroval 10, 20, 50, 100 evrov? Se lahko sami odrečete manjšemu znesku za katerega boste zmanjšali morda božična ali novoletna darila, pa bo to darilo prihodnosti hospic gibanja?
Hiša je izjemno pomembna za kulturo naroda in prihodnost vseh nas, ki bomo enkrat zboleli, umirali. Trenutni trend je neosebno umiranje v bolnišnicah, podvrženo delovanju brez čutenja, komunikacije, ki je lani dosegel 70% umirajoče populacije v Sloveniji. Pretresljivo. Obenem je hiša priložnost za vzgojo zdravstvenega in socialnega kadra, torej učni center, ki bi humaniziral odnos do te ranljive populacije.
Uporabniki so zaskrbljeni kaj bo, če se edina tovrstna hiša zapre. Bivši uporabniki nas bodrijo, da to ne more biti res. Toda, tokrat očitno trka minljivost tudi na naša vrata četudi smo imeli v 9-mesečju letos kar 80% zasedenost hišnih kapacitet. Zavetje na koncu življenja smo nudili 89 umirajočim in podprli v procesih slovesa 205 njihovih svojcev, povprečna doba oskrbe je 29 dni, 63% uporabnikov je iz MOL, ostali pa iz različnih krajev širom Slovenije. Med njimi je bilo kar nekaj ljudi, ki smo jim ne glede na nizke pokojnine omogočili bivanje v hiši in ker niso imeli svojcev, sami iz donacij pokrili razliko do polnih stroškov namestitve v hiši.
Nedavno nazaj mi je dejala neka stara gospa na eni od predstavitev hiše, da ji je v veliko olajšanje, da taka hiša obstaja, ker ji odslej ne bo treba več vsako leto v domu za stare podaljševati vloge, če ga bi kdaj, ko bo umirala, potrebovala. In ni edina.
S spoštovanjem,
Tatjana Fink,
predsednica društva
Istočasno je nekaj let na MZ potekal projekt priprave državnega programa paliativne oskrbe. V sklepnem dokumentu je bila navedena v opredelitvi nacionalne mreže izvajalcev paliativne oskrbe tudi hiša hospica. Iz neznanega razloga je MZ na vlado posredoval predlog tega programa brez navedene hiše hospica. Nenavadno, da bi to lahko bila samo administrativna napaka! In vlada je tak Nacionalni program paliativne oskrbe sprejela aprila 2010, ko je bil objavljen v Uradnem listu. Odtlej nimamo pravne podlage več za podelitev zdravstvene koncesije, saj se torej »ne ve kaj to je«. Zaman so bila preštevilna dokazovanja na vseh ravneh, da je Slovenija članica EU, kjer obstajajo paliativni standardi (v t.i.»White paper«) kjer je jasno opredeljena tako mreža izvajalcev paliativne oskrbe kot tudi standardi za hospic in samo hišo kot možno organizacijsko obliko. Zaradi številnih izvedenih pritiskov smo pripravljali sami v konsenzu z MZ in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju MDDSZ) pilotski projekt hiše hospica, ki bi premostil začetni čas delovanja hiše in po katerem naj bi hišo financirala oba ministrstva do ene polovice za čas enega leta, potem bi nam podelili koncesijo. Novi minister za zdravje D.Marušič pilotskega projekta ni več sprejemal kot opcijo in sklenil, da bo zdravstveni del hiše hospica iz še do danes neznanih razlogov financiran čez sežansko bolnišnico. Po pogajanjih smo se zaradi nizko odmerjenega zdravstvenega denarja namenjenemu hiši in skrajno različnih konceptov oskrbe razšli. Klinični center v Ljubljani za sodelovanje ni bil zainteresiran. Tako smo nadaljevali z nenehnimi pritiski na oba pristojna ministrstva, vendar so našli vedno nove izgovore zakaj nič ni možno. Končna uskladitev obeh ministrstev je, da sodi hiša hospica na socialno področje skrbi za človeka. MDDSZ nas je nedavno nazaj obvestilo, da je v javni obravnavi osnutek Nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2020 in bodo šele po sprejemu tega dokumenta v državnem zboru sprejeli sklep o razpisu koncesij za kratkotrajne namestitve kjer bi se prijavila lahko tudi hiša hospica. Za nas je bilo to sprva spet novo upanje, a kaj, ko v tem programu niti paliativna oskrba niti hiša Hospic nista omenjeni niti z besedo, kar bi pridobivanje koncesije za socialno področje lahko spet zapletlo. Kot, da nacionalni program paliativne oskrbe za to področje ni zavezujoč in je paliativna oskrba samo stvar zdravstva in ne umira človek kot celostno bitje. Seveda bomo podali predlog za dopolnitev. Če bomo slišani, bodo koncesije (če bodo sredstva) podeljene predvidoma enkrat do jeseni 2013.
Toda, do tedaj moramo preživeti. Hiša hospica za svoje delovanje potrebuje s zelo skrbnim gospodarjenjem 450 tisoč evrov letno. Trenutno četrtino sredstev zberemo s prispevki uporabnikov, slabih 10 % nam da MOL, vse ostalo pa so donacije.
V zadnjem letu smo predvsem zaradi varčevanja gospodinjstev prejeli občutno manj donacij kot leto prej in izpad teh sredstev se močno pozna. V prvih devetih mesecih smo tako zabeležili 100 tisoč evrov izgube in začenjamo se spraševati, s čim naj kupimo hrano, plačamo položnice, poravnamo stroške dela... Letos nismo dobili niti sredstev iz razpisa MDDSZ za psihosocialni del programa, neuspešni pa smo bili tudi na razpisu FIHO. Paliativna oskrba ni predmet razpisa MDDSZ, zato se lahko prijavimo samo pod rubriko »Razno«, skupaj z organizacijami, ki se ukvarjajo z begunci, zaporniki in podobnimi skupinami, ki so najbolj prezrti. Toda, morali bi imeti v tem primeru več kot 500 uporabnikov letno, da bi dobili vsaj minimalna sredstva. To pa je seveda v hiši hospica povsem nemogoče. FIHO glede hiše ne najde razumevanja. Ves čas nam odgovarjajo, da je to stvar javne službe/države, ne pa humanitarnosti.
Hiša hospic bo konec leta zaprla svoja vrata, če do začetka decembra ne bomo dobili nikakršnih zagotovil glede financiranja za prihodnje leto in obenem ne pokrijemo izgube, ki še raste. Tako je sklenil Upravni odbor društva na zadnji seji, ker smo finančno izčrpani.
Vse to je prevelik zalogaj, da bi ga zmogla samo mala peščica ljudi na vrhu, čeprav je seveda največ teže in odgovornosti še naprej prav tu. Zato se obračam na vas draga moja skupnost hospica. Morda nas kje lahko podprete? Koga navdahnete, poznate koga za javni pritisk? Lahko nagovorite koga, ki bo daroval 10, 20, 50, 100 evrov? Se lahko sami odrečete manjšemu znesku za katerega boste zmanjšali morda božična ali novoletna darila, pa bo to darilo prihodnosti hospic gibanja?
Hiša je izjemno pomembna za kulturo naroda in prihodnost vseh nas, ki bomo enkrat zboleli, umirali. Trenutni trend je neosebno umiranje v bolnišnicah, podvrženo delovanju brez čutenja, komunikacije, ki je lani dosegel 70% umirajoče populacije v Sloveniji. Pretresljivo. Obenem je hiša priložnost za vzgojo zdravstvenega in socialnega kadra, torej učni center, ki bi humaniziral odnos do te ranljive populacije.
Uporabniki so zaskrbljeni kaj bo, če se edina tovrstna hiša zapre. Bivši uporabniki nas bodrijo, da to ne more biti res. Toda, tokrat očitno trka minljivost tudi na naša vrata četudi smo imeli v 9-mesečju letos kar 80% zasedenost hišnih kapacitet. Zavetje na koncu življenja smo nudili 89 umirajočim in podprli v procesih slovesa 205 njihovih svojcev, povprečna doba oskrbe je 29 dni, 63% uporabnikov je iz MOL, ostali pa iz različnih krajev širom Slovenije. Med njimi je bilo kar nekaj ljudi, ki smo jim ne glede na nizke pokojnine omogočili bivanje v hiši in ker niso imeli svojcev, sami iz donacij pokrili razliko do polnih stroškov namestitve v hiši.
Nedavno nazaj mi je dejala neka stara gospa na eni od predstavitev hiše, da ji je v veliko olajšanje, da taka hiša obstaja, ker ji odslej ne bo treba več vsako leto v domu za stare podaljševati vloge, če ga bi kdaj, ko bo umirala, potrebovala. In ni edina.
S spoštovanjem,
Tatjana Fink,
predsednica društva
Zadnje novice
