MARJAN PRAJNDL JE 30 LET DELAL V ISTEM PODJETJU
Srečati se z delavcem, ki bi bil pri zasebnem podjetju zaposlen na istem delavnem mestu 30 let, je lepo doživetje. V Gornji Radgoni, pravzaprav v vasi Podgrad, ki je nekako predmestje obmejnega mesta Gornje Radgone, je pred 30 leti, avgusta 1979. leta, ...
ARJAN V Podjetju Reflex je se je zaposlil, ko so delali le štirje delavci, danes jih je zaposlenih 354
Srečati se z delavcem, ki bi bil pri zasebnem podjetju zaposlen na istem delavnem mestu 30 let, je lepo doživetje. V Gornji Radgoni, pravzaprav v vasi Podgrad, ki je nekako predmestje obmejnega mesta Gornje Radgone, je pred 30 leti, avgusta 1979. leta, odprl steklarsko delavnico Robert Krempl iz Maribora. Tedaj se je pri njem, med štirimi delavci, zaposlil tudi Marjan Prajndl iz Črešnjevec pri Gornji Radgoni, ki se je v začetku leta 2010 upokojil. Podjetje se je v tem času razvijalo in je sedaj v Podjetju Refleks, ki se ukvarja s steklarsko dejavnostjo, zaposlenih 354 delavcev in sodi po številu zaposlenih med največja podjetja na območju Prlekije in Prekmurja.
Marjan izhaja iz številne družine. Ker po končani osnovni šoli ni imel velikih možnosti šolanja, se je, da bi se osamosvojil od staršev, zaposlil. Prvo zaposlitev je našel v tedanji Tovarni anten in kablov Elrad v Gornji Radgoni. Po skoraj desetih letih dela v Elradu, se je 2. novembra 1979. leta, zaposlil v tedanji steklarski delavnici Roberta Krempla. O tem nam je povedal: »V Elradu sem bil zaposlen v oddelku plastike. Ker se mi je zdelo delo plastičarja enolično, nič ustvarjalno, sem si želel nove zaposlitve. Našel sem jo pri steklarju Robertu Kremplu. Tedaj je bila delavnica v Gumzerjevi hiši v Podgradu, Moja naloga je bila rezanje stekla za stranke po naročilu. Ob tem sem skrbel za uokvirjenje slik. Mojster Robert Krempl, je bil sila podjeten. Že po nekaj letih je svojo dejavnost razširil in jo vselil v nove prostore, ki jih je zgradil na drugi strani ceste, nasproti delavnice v Gamzerjevi hiši. Tja smo se preselili vsi delavci. Na tej lokaciji je podjetnik razširil svojo dejavnost. Ker na tej lokaciji ni bilo več prostora za gradnjo delavnih prostorov, je del proizvodnje stekel v novih prostorih v industrijski coni Mele v Gornji Radgoni in v obratu v Poljčanah. Danes je v podjetju zaposlenih 354 ljudi. Od prvih zaposlenih sem ob direktorju Robertu Kremplu edini najstarejši delavec. Moram reči, da je bilo pri njem veselje delati. Kot delavca me je spoštoval. Ponosen sem na njega, ki je s svojim znanjem in podjetnostjo dal kruh mnogim delavcem.«
Da je Marjan ostal v istem podjetju, je gotovo vplivalo tudi, to da je vzljubil svoj novi poklic. »Res je, poklic steklarja mi je pisan na kožo. Ker sem v času zaposlitve opravljal večino individualna steklarska dela, je bilo delo razgibano. Veliko opravka sem imel s strankami, ki so prihajale s svojimi naročili v delavnico. Ko je postala potreba po delavcih na terenu, sem tudi tam opravljal steklarska dela. Delal sem na gradbiščih v Bosni in na Hrvaškem.«
Marjan si je ustvaril družino in dom. Z odrekanjem sta si z ženo Marjeto v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni postavila svoj dom. Prav dom bo sedaj njegova največja zaposlitev, kajti žena Marjeta še dela za pokojnino. Imel bo veliko dela z rožicami, ki jih imata oba rada, skrbi za sadni vrt ob hiši in vzdrževanju okolice. Verjetno bo tudi kdaj, ko bo žena v službi, prijel za kuhalnico. Več časa bo posvetil tudi sprehodom, zlati z njegovo »ljubljenko« psičko Sani. Naj sklenemo naše srečanje z Marjanom v Reflexu z njegovimi besedami: »Sem na pragu upokojitve. S težkim srcem bom zapustil Reflex. Še se bom vračal v podjetje. Želim, da bi se podjetje razvijalo še naprej in da bi šef Robert in šefica Daniela še dolga leta ostala vitalna in zagnana, da bi naši potomci nadaljevali naše delo in imeli dobesedno svetlo prihodnost.
Moja največja želja je, da bi bil zdrav, da bi bila moja pokojnina koliko toliko normalna za življenje. S trdim deloma sem gradil hišo in želim si, da bi z ženo Marjeto uživala v njej. Da bi v miru obdeloval sadovnjak, zaliva rožice, sedel na terasi s kozarcem piva ali zvečer s skodelico domačega čaja. Da bi v Reflexu imel sveto bodočnost tudi moj sin Beno, da ne bi trpel tako kot jaz, in da bi podjetje živelo in se razvijalo v nedogled.« Svojima delodajalcema šefu Robertu in njegovi ženi Danieli, katera zelo spoštuje, pa se zahvaljuje za lepe trenutke v času zaposlitve v podjetju Reflex.