Prisrčno praznovanje s sv. mašo je potekalo v gasilskem domu v Sovjaku Gotovo še v gasilskem domu delavnega in uspešnega PGD Sovjak in bilo takega slavja kot ob praznovanju 100 letnice njihove sovaščanke Nežike Kačič iz Sovjaka, ki sodi v občino Sv. Jurij ob Ščavnici. Ni praznovala sama, kajti praznovanje so ji njeni domači, sovaščani iz Sovjaka, občina in drugi, pripravili v dvorani gasilskega doma PGD Sovjak v Sovjaku. Na slavju so se zbrali njeni sorodniki, sovaščani in številni gostje. V dvorano je vstopila s pomočjo svojih hčera, in se je usedla v mehko tapecirani sedež, kjer se je, kot je sama povedala, čutila kot kraljica. To je tudi bila, saj je bila ves čas slavja v središču pozornosti. Kljub visokim letom je zgovorna in zdravega razuma. To je pokazala tudi ob sprejemu daril in čestitk, ko je slehernemu, ki ji je stisnil roko namenila kako lepo besedo. Čestitali so ji tudi: domači župan Anton Slana, župnik Boštjan Ošlaj, predsednica KORK Sv. Jurij ob Ščavnici Cvetka Fiala, predsednica OZ RK Gornja Radgona Silva Vračko in v imenu župnijskega Karitasa Slavica Trstenjak in Jožica Tibaut. Župan občine Anton Slana ji je med drugim namenil tele besede: »Čast mi je, da lahko ta trenutek sreče delim s 3.000 občani, katere občanka ste bili vse življenje. Vaše pošteno življenje je lahko vzgled nam, ki živimo z vami. Hvala domačim, da ste nam dali priliko praznovanju njenega visokega življenjskega jubileja. Vam Nežika pa želim obilo zdravja v prihodnjih letih življenja.« Zanimiv je bil tudi nagovor mladega zgodovinarja domačina iz Sovjaka, sicer direktorja Pokrajinskega arhiva na Ptuju, Ivana Frasa. Ob čestitki v svojem imenu ter imenu PGD Sovjak, kjer je predsednik, je pripravil nekaj zanimivosti iz slovenskega časopisa, ki je bil izdan na dan rojstva slavljenke, torej 1910. leta. Ugotovil je tudi, da je bil tisti dan, ko se je Nežika rodila torek. Med drugim je časopis poročal, da se je tega leta Finska priključila Rusiji. Poročal je tudi o izumu plinske žarnice, ki jo je izumil slavni Nikola Tesla. To je brezžična žarnica, ki je dobivala energijo po zraku. Zanimiv je bil tudi oglas, o pripravku, ki omogoča rast las plešavim in brkov. Krasen nagovor ji je v imenu njenih najbližjih pripravila njena hčerka, redovnica Maksimiljana. Z nagovorom ji je čestital tudi poštar Vinko Kaučič, ki ji že dolga leta prinaša pošto.
Po izrečenih čestitkah je upokojeni župnik Martin Panič iz Ljutomera, skupaj z domačim župnikom Boštjanom Ošlajem, daroval zahvalno mašo za njeno dolgo življenje. Po končani maši se je slavljenka usedla med udeležence slavja, kjer je z njimi nazdravila in tudi zapela. Slavje je polepšala velika torta v obliki knjige, ki je simbolizirala njen življenjski zapis. Vsa srečna se je zahvalila vsem, ki so ji pripravili to zanjo veličastno praznovanje, nam pa je brez vsake pomoči povedala veliko zanimivega iz njenega življenja. Ob tem je znala povedati tudi letnice najpomembnejših dogodkov njenega življenja. Rekla nam je, da ne smemo pozabiti, da se je ob slavju razveselila dveh še živečih polsester 80 letne Antonije Štunf iz Oseka in 84 letne Terezije Prosenjak iz Maribora.
Nežika Kaučič se je rodila 18. januarja 1910. leta v Blagušu pri Sv. Juriju ob Ščavnici, kjer je preživela večino svojih otroških let. Leta 1935 se je poročila Jurijem Kaučičem, ki je bil po poklicu sodar. V zakonu se jima je rodilo 8 otrok, od katerih živi še pet in so jo obdarili s 6 vnuki in 9 pravnuki. Mož je delal kot sodar, sama pa je skrbno obdelovala malo posest, ki je bila glavni vir potrebnega za preživljanje družine. Po 35 letih srečnega zakona ji je umrl mož. Tedaj je posest prevzel sin Jakob, ki si je ustvaril družino in je že pokojni. Sedaj vodi posest Nežikin vnuk Jožek, ki s svojo ženo Simono zelo lepo skrbi za svojo babico.
Najbolj se veseli obiskov. »Čeprav nisem sama, saj z menoj živijo vnuk Jožek in njegova žena Simona, ki zame lepo skrbita, se veselim vsakega obiska. Zlasti mojih otrok, hčerk Pavle (rojstno ime Micika) in Maksimiljane (rojstno ime Cilika), ki sta redovnici, Zinke in Nežike, ki imata družini ter sina Jurija.« Ob njenih častitljivih letih, bi človek pričakoval, da od nje ne bi izvabil veliko besed. A, ni tako. Je zgovorna, povedano pa podkrepi z gibi rok. Njeno pripovedovanje sega daleč v preteklost. Natanko se spominja mnogih ljudi, katerih ni več. Natanko se spominja blatnih klancev in mašnih poti, po katerih je vsako nedeljo in praznik odšla k maši. Povedala nam je tudi nekaj starih pregovorov, v katere so ljudje verovali. Dan po našem obisku je imela god, pa je na to svetnico povedala rek. »Če na dan sv. Neže dežuje, bo veliko fižola.« Pri tem pa je omenila, da je bil v preteklosti fižol, rekla je grah, pogosto na mizi, zlasti za kosilo. Opisala je tudi tedanji jedilnik. Na njem so se znašli koruzni, pšenični in ajdovi močniki, rekli so tudi zlevanka, zelje, repa in koruzni, ajdovi, in oženjeni žganci. Spomnila se je, da so za zlevanke in za pitje, hodili po slatino v Očeslavcev 7 km peš. Žgance, so uživali predvsem za zajtrk. Zalili so jih s kavo iz nadomestkov, »prenano žüpo«, to je prežganka, in kislo žüpo, seveda brez mesa. Žganci so bili pogosto na mizi tudi za kosilo, s katerimi so uživali kislo zelje in kislo repo. Kot pravi ima vse te jedi še danes rada. Za dolgo življenje pa predpisuje zmernosti. Dejala je: »Duševno zdravje so mi krepila lepo družinsko življenje, molitev in vera v Boga, telesno pa preprosta hrana in delo.« Povedala je tudi, da se zahvali PGD Sovjak, ki ji je za slavje nudilo prostore, kjer je na toplem potekalo slavje. Slavljenki za njen visoki življenjski jubilej čestita tudi uredništvo lokalnega časopisa Prepih, ki ga berejo tudi občani občine Sv. Jurij ob Ščavnici.