Poleg vseh konec letnih praznovanj, ki jih ob božiču in novem letu imamo mnogi ljudje, so pri Mauričevih iz Benedikta v Slovenskih goricah, tik pred iztekom leta 2017 imeli še posebno slavje. Erika in Jože Maurič, ki ju poznajo praktično vsi Benedičani in tudi mnogi drugi, sta namreč obhajala visok skupni življenjski jubilej – pol stoletja zakona. Njuna ljubezen iz osnovnošolskih klopi očitno traja večno. Zlato poroko sta Mauričeva obeležila brez velikega pompa, bolj z večjim družinskim kosilom, v Gostilni pri Antonu (Jamna, Sveti Jurij ob Ščavnici).

Jože Maurič se je rodil 13.2.1948 očetu Jožetu Mauriču, kovaču v Benediktu in materi Mariji, gospodinji. Osnovno šolo obiskoval v Benediktu, nato nadaljeval na Srednji elektro šoli v Mariboru, ki pa je ni dokončal. Odraščal je še s tremi mlajšimi sestrami. Erika Maurič, roj. Lakner, se je rodila 18.5.1949 materi Antoniji in neznanemu očetu, ki ga ni nikoli spoznala v živo. Odraščala je z materjo, očimom, dvema polsestrama in polbratom. Očim jo je posvojil in tako je prevzela njegov priimek. Osnovno šolo je dokončala v Benediktu, nadaljevanje izobraževanja pa ji ni bilo omogočeno, kljub njeni veliki želji. Že v OŠ sta se bodoča zakonca spoznala in tako je osnovnošolska ljubezen prerasla v resno zvezo. Poročila sta se rosno mlada 23. decembra 1967 (Jože še ni imel 20, Erika pa manj kot 19 let). Obred je bil skromen s samo civilno poroko. Nekaj dni po poroki je moral Jože že na služenje vojaškega roka v Zagreb, kjer je bil voznik, februarja 1968 pa se jima je že rodila prva hči. V zakonu so se jima rodile tri hčere: Jožica, Zdenka in Jelka, ter na koncu še sin Dušan. Imata sedem vnukov in že enega pravnuka. Žal sta sina veliko prehitro za vedno izgubila pred sedmimi leti. Skupen dom sta si ustvarila na Erikini domačiji, današnji Slatinski cesti v Benediktu. Kupila sta manjšo viničarijo, ki je bila takrat v lasti Agrokombinata Lenart. Staro cimpračo sta nadomestila z novo enostanovanjsko hišo. Trenutno živita na skupnem naslovu, s snaho in tremi vnuki.

Jože je svojo prvo zaposlitev našel v Špedtransu Maribor, kjer pa ni bil dolgo. Od tu je šel v Mariborsko livarno, kjer je do upokojitve delal kot brusilec. Erika se je redno zaposlila šele po rojstvu četrtega otroka. Vrtec Benedikt in kasneje OŠ Benedikt sta bila njena delodajalca. Delala je kot zelo cenjena kuharica, priljubljena med sodelavci in še posebej otroki šole. Ljubezen do kuhanja ohranja še danes v pokoju, saj ji nikoli ni težko pripraviti skupnega kosila za otroke in vnuke. Jože je že kot mladostnik pričel z delom v domačem gasilskem društvu. Svoj čut pomagati sočloveku, domačinu ali sosedu v nesreči ga je omrežil tako, da je ostal zvest gasilskim vrstam vse do danes. Na začetku kot operativec, vrsto let pa je predsednik PGD Benedikt. V gasilske vrste in s tem pomagati drugim, mu je uspelo vpeljati domala vse družinske člane (vsi, ki so trenutno pri hiši, so člani PGD Benedikt, kjer je pomembno vlogo imel tudi pokojni sin Dušan op.p.). Nekaj mandatov je tudi občinski svetnik Občine Benedikt.

Zlatoporočenca Maurič sta zelo vesela, da so otroci radi vračajo domov, še posebej ob nedeljah, kadar se običajno zberejo vsi, ter ob odlični mamini oz. babičini kulinariki, veselo kramljajo, se veselijo drobnih stvari, kot pravijo. Še posebej je veselo ob raznih praznovanjih. Tudi med krajani sta Erika in Jože zelo priljubljena in cenjena. Na njunem domu se rad ustavi vsak, čeprav le za kratek čas...