Tako nam je dejal 74 letni Karel Krauthaker iz Selišč, ki sodijo v občino Sv. Jurij ob Ščavnici. Ko je bil mlajši in so bile po teh izdelkih potrebe večje, je hodil tudi na »štere«, to je na dom. »Res je, to so bili časi, ko so ljudje še veliko več potrebovali koše in druge izdelke iz šibja in slame. Te rokodelske spretnosti sem se naučil leta 1957, ko sem obiskoval pletarski tečaj, ki ga je organizirala tedanja Kmetijska zadruga, v Berkovcih. Že prej sem se od očeta naučil plesti košare iz slame. Ker je pletenje košar iz slame zamudno opravilo, sem se, ko sem končal tečaj, posvetil pletenju košev iz šibja. Doma sem izdeloval največkrat izdelke iz olupljenega, mi smo rekli »obeljenega«, šibja. Šibje za beljenje, ki mi ga je lupila žena Marija, sem kuhal v alfi, kotlu, za »svinjekuho«. Iz tega šibja sem izdeloval koše za perilo, opletal steklenice, izdeloval koše za pekovske izdelke v pekarnah. Sedaj pletem le koše, rečemo tudi košare ali »krbule«. Vse pa je namenjeno prodaji. Izdelke prodajam tudi v Avstriji. Šibje, to je pintovec, vrsta vrbe, gojim na domači zemlji. Nekaj časa sem gojil tudi ameriško vrbo, ki ima ravne šibe. Sadike mi je preskrbel Roman Muhič iz Biserjan. Pletenje košev ni ravno donosen posel. Denar je krvavo zaslužen, saj pri tem trpijo prsti. Za izdelavo košare porabim približno 4 ure, zanjo pa lahko iztržim kakih 6 do 7 evrov. Ker sem dober statistik, sem si zapomnil, da sem doslej izdelal več kot 7.000 šibnatih izdelkov. Sedaj, ko mi pojenjajo moči, pletem bolj zato, da si krajšam čas.«
Še nekaj ob našem razgovoru s Karlekom nismo mogli prezreti. Ima neverjetno sposobnost pomnjenja številk. Pozna datume, mesece in leta rojstva za vse bližje in daljne potomce, pa tudi starejših vaščanov Selišč, v katerih živi in kmetuje vse od rojstva. Zadovoljen je, da je kmetijo prevzela hčerka, ki se je prav tako kot njena starša, v celoti posvetila kmetovanju.