Znova nezaslišano trpinčenje nemočnega štirinožca; Mučenje in kruto ravnanje z živalmi je kaznivo dejanje
Čeprav je ljubiteljem živali hudo pri srcu vedno, ko na cesti vidijo povoženega kakšnega hišnega ljubljenčka ali kakršno koli žival, jim je še huje, ko slišijo, da se zaradi očitne malomarnosti ali celo naklepa človeka mrtvih ali trpinčenih več živali. In ravno nečemu takemu smo žal priča skoraj vsak dan, o čem nenehno govorijo predvsem člani društev za zaščito živali, ter tudi mnogi drugi, ki jim nikakor ni vseeno kaj se dogaja okrog njih. Prav zaradi tega ne preseneča, da tudi veterinarski inšpektorji imajo vedno več dela, saj prijave o trpinčenju živali prihajajo praktično neprekinjeno. Žal pa tudi sami ne morejo storiti preveč, kajti tudi opozorila, kazni in odvzemi trpinčenih živali pogosto ne pomagajo. Še zlasti takrat, ko je zadeva prepozno prijavljena, in je za ubogo žival prepozno, tako da jo veterinar lahko samo uspava. In prav to se je pred dnevi odvijalo v Filovcih, lepi prekmurski vasi ob regionalki Moravske Toplice – Madžarska, kjer so odkrili psa, kateremu več ni bilo pomoči. Zgrožene članice Društva za zaščito živali Pomurja (DZŽP) so po prijavi občanke samo nemo ugotovili, da je to še en novi primer nečloveškega trpinčenja nedolžne živali, katero je veterinar malo pozneje moral evtanazirati. Vse skupaj je bistveno huje ker se podobni primeri dogajajo kot po tekočem traku. In kako je to mogoče, saj gre za živa bitja.
In zato se ljubitelji živali upravičeno sprašujejo ali nismo ljudje pogosto večje "živali" kot prave živali. In primer iz Filovcev, enako drug primer iz sosednje Bogojine, ali pa iz bližnjih Žitkovcev, pa iz nekaj kilometrov oddaljenega Veržeja..., to gotovo potrjujejo. Trezen in normalen človek si ne more predstavljati kaj so vse posamezniki zmožno storiti ubogim živalim. In čeprav so vajene vsega, ko gre za trpinčenje in zanemarjanje živali, tudi članice in aktivistke DZŽP, na čelu s predsednico Bredo Habjanič, pogosto zgroženo ostajajo brez besed. In zato nas ne smejo presenečati časopisni naslovi: „Živega kužka obesili na drevo“, „Pokopani živi pasji mladiči“; „Polna vrečka mrtvih muc v jezeru“, „Za zabavo streljal v mačje in pasje oči“... A žival je ravno tako čuteče bitje kot človek, zanje je treba primerno skrbeti in jih negovati, v kolikor so ti zaupane v oskrbo.
„V DZŽP smo konec lanskega leta prejeli obvestilo, da lastnik iz Bogojine, šlo bi naj za Martina Loperta, svojega psa naj ne bi primerno oskrboval. Ker je bilo v tistih dneh zunaj od -5 do -8 st. C, smo se v društvu odločili, da poleg ogleda psa v Bogojini, organiziramo akcijo splošnega ogleda terena na tem območju (Bogojina, Filovci). Z lastnikom psa v Bogojini smo se člani društva želeli pogovoriti, če morda rabi kakšno pomoč, kužku smo prav tako nesli hrano in vodo. Žal pa se ni želel pogovarjati, celo niti oglasiti, razen ko smo člani društva odšli, saj je takoj poklical na telefon društva – tel. številka je bila na pisnem opozorilu, ki smo ga člani pustili na vhodnih vratih. Torej, očitno je bilo, da se lastnik, ki je bil doma, ni bil pripravljen odzvati na klice, čeprav ni mogel vedeti kdo smo bili ljudje, ki so se z njim želeli pogovoriti. Mi pa samo želimo pomagati, bodisi z nasveti ali pa tudi s hrano ter finančno za kastracijo ali sterilizacijo, če vidimo, da je kdo potreben tudi tovrstne pomoči“, nam je razlagala Breda Habjanič, predsednica DZŽP, ki pa je žalostno ugotovila, da primer iz Bogojine, kjer za kokeršpanjela ni bilo pravilno poskrbljeno, to ni bilo največje zlo tistega dne.
Akcija se je istega dne nadaljevala še v Filovcih, kjer so člani društva v razgovoru z nekaterimi vaščani izvedeli, da bi naj bil pri neki zapuščeni hiši v Filovcih pes brez lastnika. Slednjega so odpeljali v dom onemoglih že pred letom in pol, psa pa bi naj občasno hranila soseda Marjana. Člani društva so takoj odšli na k hiši v Filovcih 35, kjer psa niso videli, v pogovoru s prvim sosedom pa je lahko bilo ugotovljeno, da se pes nahaja v zapuščenem gospodarskem poslopju. So pa sosedje povedali, da je lastnik psa Jože Camplin, in da je v zelo slabem stanju že dlje časa, da je bil poleti brez vode v veliki vročini,….skratka, da je nujno, da se zanj končno že enkrat ustrezno poskrbi. Po izjavi sosedov že prejšnji lastnik naj ne bi dobro skrbel za psa. Po Camplinovem odhodu v dom starejših Rakičan, je vse skupaj podedovala Pavla Horvat iz bližnjih Strehovcev, ki bi morala skrbeti tudi za psa. „Po telefonu nam je povedala, da je res ona dedinja premoženja lastnika Camplina, in da je seznanjena, da je pes v slabem stanju ter že dlje časa »načrtujejo«, da ga odpeljejo k veterinarju oz. da ga obišče veterinar pa do sedaj ni bilo še nič iz tega. Dodala je tudi, da se je dogovorila s sosedo v Filovcih, da bo skrbela za psa. Na koncu je obljubila, da bodo takoj za psa ustrezno poskrbeli in poklicali veterinarja“, pravijo v DZŽP.
Žal od tega ni bilo nič; pes mešanec, črne barve, srednje rasti, je še dalje trpel. Minili so tudi božično -novoletni prazniki, in nič se ni zgodilo. Pes je bil v vedno slabšem stanju, in so ga skušali rešiti aktivisti društva. Pogled na psa je bil res zelo žalosten. Kako lahko nekdo tako zanemarja živo bitje? Pes komajda lahko premika tačke, saj je tako suh, da se mu otipa cela hrbtenica,… slep je na obe očesi in se maje sem in tja, ker nič ne vidi, prav tako daje občutek, da ne sliši, saj se na klice ne odziva, očitno je tudi, da nikoli ni tekal naokrog, saj skoraj ne zna hoditi, po telesu mu na več mestih manjka dlaka, verjetno ima tudi garje (na vrhu hrbta na koži ima rdeče pike,…). V poslopju, kjer se zadržuje je sicer polno slame v balah, pes pa je ležal na golih tleh. Člani društva so mu za silo postlali s slamo, tako da je lahko legel. Zato so zadevo prijavili veterinarski inšpekciji, ki je psa odvzela in izročila veterinarjem. Žal pa pomoči ni bilo in so ga morala uspavati. V primeru kokrešpanjela pa je inšpektor opozoril lastnika, da je potrebno bolje poskrbeti za psa.
„Že ko je gospod Camplin bil doma, sem psu njegovemu pogosto odnesla hrano. To sem nadaljevala tudi pozneje, saj se mi je žival usmilila. Najprej sem morala poskrbeti, da je pes dobil nekoliko daljšo verigo, saj je prej bil privezan na pol metra in se ni mogel niti obračati. Ko je dobil daljšo vrv se je lahko skril pod streho, sama pa sem mu vsaj enkrat dnevno odnesla kaj hrane, predvsem kosti in druge ostanke, ki sem jih prinesla iz firme. S tem sem ga nekoliko vrnila med žive“, nam je ob obisku Filovcev razlagala Marjana Rous, ki se strinja, da je pes dolgo živel v neznosnem razmerju, saj je bil posebej podhranjen in da se tudi sploh to ne sme dogajati živalim.
ŠE USTAVA JE NA STRANI ŽIVALI...
Slovenska Ustava v 72. členu določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. To pomeni, da ustava stoji na osnovnem načelu, da mučenje živali ni dovoljeno in da zakon določa, kako se to mučenje prepreči. Na podlagi omenjene ustavne določbe je Državni zbor sprejel že omenjeni Zakon o zaščiti živali, ki ima mnogo zelo pomembnih določb, katere so v funkciji zaščite živali (žal nekateri členi omenjenega zakona celo dovoljujejo mučenje oz. trpljenje živali, kar je tudi nesprejemljivo, kot so poskusi na živalih, lov, živinoreja, klavništvo, nehumani prevoz… Mučenje živali je kaznivo dejanje po Kazenskem zakoniku. Ne glede na kaznivost takšnega ravnanja, pa živali močno trpijo, vsakršno mučenje oz. trpljenje živali je nesprejemljivo in neetično. Zato bi država, po mnenju ljubiteljev živali, morala preko svojega inšpektorja v roku dveh ur poskrbeti, da se preneha trpljenje oz. mučenje živali. Tega ni storila, če se veterinarski inšpektor v tem roku ni zglasil na kraju dogodka oz. tam, kjer se trpinčenje odvija.
„Če opazite fizično mučenje, pretepanje in trpljenje živali, ukrepajte takoj. Pokličite policijo in veterinarsko inšpekcijo in zahtevajte, da ukrepajo. Prijavo pa pošljite tudi vašemu lokalnemu društvu za zaščito živali. Tako društvo kot inšpekcija morata zagotoviti prijavljajočemu anonimnost, prijavo pa lahko podate tudi anonimno. Vsaka prijava mora vsebovati točen naslov kršitelja in objektiven opis stanja živali. Prijave lahko posredujete po telefonu ali po e-mailu. Zakon o zaščiti živali določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi; določa, kaj se šteje za mučenje živali in katera ravnanja oziroma posegi na živalih so prepovedani; določa pogoje, ki jih je treba za zaščito živali zagotoviti pri reji živali, prevozu, izvajanju določenih posegov in poskusov na živalih, zakolu in usmrtitvi živali; ureja postopek, pravice in obveznosti v primerih, ko gre za zapuščene živali. Po določilih Zakona o zaščiti živali društva, ki delujejo na področju zaščite živali, sporočajo pristojnemu inšpektorju kršitve določb tega zakona, ki jih ugotovijo pri opravljanju svojih nalog, ter opozarjajo na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali.
Mučenje živali je torej prepovedano in veterinarski inšpektor lahko v primeru kršitve odvzame žival, prepove rejo živali in kaznuje skrbnika živali z mandatno kaznijo 220,00 do 660,00 evrov ali pa ga predlaga v postopek sodniku za prekrške, ki lahko izreče denarno kazen od 440,00 do 4.400,00 evrov. V primerih mučenja živali, šteje vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju, ter nepotrebna ali neprimerna usmrtitev, pa se storilca preganja po 342. členu Kazenskega zakonika RS, ki predpisuje za mučenje živali do tri mesece zapora. Če veste za živali, ki živijo v neprimernih bivalnih razmerah, nimajo dovolj hrane ali vode, lastniki ne poskrbijo za njih, če so bolne, so zaprte ali priklenjene pri nenaseljenih objektih, poskušajte sami opozoriti lastnike na napake. Če ni odziva, obvestite društvo za zaščito živali ali Veterinarsko inšpekcijo“, pravi predsednica Društva za zaščito živali Pomurja Breda Habjanič.
V SVETEM PISMU PIŠE...
Zanimivo zgodbo o prijateljstvu med živalmi, ki so lahko poučne predvsem za ljudi, ki se odločijo za takšno ali drugačno trpinčenje katerikoli živih bitij, nam je predstavil Vlado Bogun, varuh pravic živali pri Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice. Gre za dogodek, ko se je v neko prodajalno na Kitajskem naselila miš. Da bi jo odstranili so v trgovino naselili mačko, ta pa je bila breja in je povrgla pet mladičev. Po nekaj dnevih je bilo ugotovljeno, da se z mladiči v škatli igra tudi miš. Zaposleni so želeli miško izgnati iz trgovine, vendar je muca takoj stekla za njo in jo vrnila k svojim mladičem. Muca je postala do miške zelo zaščitniška in se vznemiri, če ji kdo pride preblizu. Slika mačje družine z miško veliko pove. Na nek način se izpolnjujejo besede preroka Izaije, ki je že pred davnimi napovedal, da bodo živali živele med seboj v miru. V Bibliji tako beremo njegove besede: Volk in jagnje se bosta skupaj pasla, lev bo jedel slamo kakor govedo in kača bo imela prah za svoj kruh... Primerov, kakršen je opisani iz Kitajske, je vedno več. Vedno bolj prihaja na dan tista prava bit živali: nesebičnost, pomoč šibkejšim od sebe, ki je še vedno zapisana na dnu duše živali in je človek ne more izbrisati. Mačka, ki skrbi za miš in jo ščiti, je fascinanten znanilec novega časa, o bo prenehala teči kri živali. Upam tudi, da ne samo živali, temveč tudi ljudi“.
Hkrati Bogun dodaja, da bi se iz „kitajskega primera“, lahko mnogo naučili tudi politiki, predvsem tisti „smrtno skregani“, kot naj bi bila „smrtno skregana“ miš in mačka. Vse probleme oziroma nasprotja se da rešiti na miren način. Tam, kjer je volja, je tudi pot...
ŽIVAL NI PLIŠASTA IGRAČA...
Predvsem kužki brez rodovnika so pogosto neupravičeno zaničevani. „Pa kaj, če niso vredni toliko kot pasemski psi. Ali imajo ljudje zato pravico z njimi grdo ravnati, jih pretepati ali celo ob rojstvu kruto ubiti? Seveda ne! In na svetu je na milijone ljudi, ki svojega mešančka ne bi zamenjali niti za deset rodovniških psov. Kako prijazni in pridni so psički, ki pogosto še imena nimajo, lahko povedo samo tisti, ki zanje skrbijo. Ponavadi smo to posamezniki, ki ljubimo živali, in ki nam ni vseeno za nobeno živo bitje. O njih imamo samo lepa mnenja in dejansko ne verjamem, da ne bomo našli nekoga, ki se bi jim usmilil, in jim nudil gostoljubnost. Azilska dejavnost je usmerjena v oddajanje kosmatincev v prave roke, iskanje dobrih in prijaznih lastnikov ter skrb za boljše življenje njihovih varovancev v prihodnosti. Azili namreč ne podpirajo neodgovorne lastnike, ki svoje pse zaradi lenobe ali naveličanosti pripeljejo pred azil in prepustijo tujim ljudem... Za psička, ki nima pred sabo nič drugega, kot še negotovo životarjenje ob robu groba. To je neprijetne stvarnost in zato lahko samo čaka. Čaka, na kaj? Na to, da se bo življenje vedno znova spreminjalo v čakanje... Kakor človek tudi žival potrebuje zaveznike in pomočnike, ko se mu v prah sesuje celi svet. Najhujša je ignoranca, odtujenost, umik in izogibanje okolja. Torej, veliko živali še vedno čaka na ljubeče nove lastnike..., mi pa si želimo, da bi se njihova resnična in žalostna zgodba, srečno končala“, pravi Sandra Horvat iz DZŽP.
Veterinar Miloš Prostran – Mišo, dr. vet. med. s soboške Veterianrie, nam pove, kako živali niso plišaste igrače in jih je potrebno obravnavati nadvse odgovorno. Strinja se tudi, da je obvezno cepljenje proti steklini (32.55 €) dokaj visok izdatek, toda steklina je neozdravljiva bolezen in cepljenje je nujno. „Žal se odvrženja psov ne dogajajo samo pred cepljenjem, čeprav je tokrat teh več, temveč skozi celo leto. Zato moramo biti na jasnem, da je imeti psa obveza ne pa hec“, dodaja naš sogovornik.
Glede čedalje večjega odločanja lastnikov ali „kvazi“ ljubiteljev, da se na skrajnje nehuman način znebijo svojega kužka, pa je zanimiva pobuda še ene izmed priznanih ljubiteljic živali – znane prekmurske veterinarke Smilje Nabergoj, dr.vet.med. Sama nikakor ne more razumeti nikogar, ki se odloči, da bi se na takšen ali drugačen način rešil svojega hišnega prijatelja. Meni pa, da bi se morala poostriti zakonodaja (tudi kazenska) na tem področju. Po eni strani bi mogoče podražili evtanazijo, ki bi bila dražja kot obvezno cepljenje in bi se mogoče zadeva vsaj nekoliko spremenila. Morebiti bi se žival takrat usmilila vsakemu lastniku, če pa bi se takrat odločil za zavrženje ali kakšno drugo trpinčenje živali, bi ga po mnenju Nabergojeve, morali „močno udariti po denarnici ali celo poslati za zapahe“...