Kankole, tako se imenuje prevozno sredstvo, ki ima samo eno kolo, kateremu pravijo tudi potač. To je bilo v preteklosti pomembno prevozno sredstvo na podeželju in ga je imelo vsako gospodinjstvo na podeželju. Največkrat so kankole uporabljali siromaki, ki niso imeli pri hiši vprežnih vozov in vprežne živine. Vse kar so pridelali na zemlji v bližini hiše, so domov zvozili na kankolah. Po ravnem tereni ni bilo pretežko, težja je bila vožnja po bregu. Tedaj so si pomagali tako, da so na prednjem delu namestili vrv ali "štrik", s katerim je eden pomagal vozniku vleči polne kankole po bregu.
Leseni del kankol so izdelovali kolarji. Izdelane so bile iz jesenovega lesa. Kolo pa je bilo izdelano: pesto kolesa iz brestovega, »špice« kolesa iz akacijevega lesa, platišča pa iz jesenovega ali bukovega lesa. Lesene dele kankol, ogrodje in kolo, so okovali kovači. Šele tako so imele svojo uporabno vrednost. Na to znamenito enostavno in priročno prevozno sredstvo, smo se spomnili, ko smo se srečali z voznikom kankol Jožetom Krambergerjem iz Negove, ki je iz gozda pripeljal izruvan štor na korenu podrtega bora, katerega lesu so rekli ken. Besedo ken boste zastonj iskali v slovarjih slovenskih besed, saj je ta izraz ohranjen le pri starejših prebivalcih Slovenskih Goric. Take štore so v preteklosti izkopavali zaradi njihove gorljivosti, saj je les prepojen s smolo, ki omogoča gorenje s plamenom. Drobno nasekane štore so uporabljali za netenje ognja v štedilnikih in v krušni peči, pa tudi v pečeh za gretje stanovanj, katerim so rekli »gašper«. Kene so uporabljali tudi za netenje kresov ob veliki noči in ob prvem maju.