Ivana Hecla iz Ženika pri Sv. Juriju ob Ščavnici smo spoznali po naključju, ko je ob zlati poroki Alojzije in Frančeka Čeha iz Grabonoškega vrha opravljal nalogo pobiralca prostovoljnih prispevkov ob zlatoporočni maši. Tedaj smo naredili pričujoči posnetek in mu obljubili, da ga obiščemo na domu. Kar nekaj časa je minilo, preden smo izpolnili obljubo.
Na njegov dom smo se odpravili v nedeljo15. septembra. Čeprav je bil pred nekaj dnevi, ob padcu v hlevu, poškodovan, imel je zlomljeno ključnico, je bil dobre volje. Kot se je pošalil, bi lahko bilo še mnogo huje. Ivan Hecl se je rodil 1944. leta na Ženiku, kjer tudi vse življenje živi. Osnovno šolo je obiskoval pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Po končani šoli se je, kot večina podeželskih otrok, odločil za takojšnjo zaposlitev. Zaposlil se je kot pomožni tesar pri znanem tesarju Jakobu Žmaucu v Rožičkem Vrhu, nato pa pri tesarskem mojstru Martinu Žaliku v Kupetincih. Ob 43 letih dela v tesarstvu, si je pridobil veliko tesarskega znanja, tako da je lahko samostojno postavljal za ostrešja. »Tesarsko delo je bilo včasih težko, saj smo večino del opravljali ročno. Ročno smo tesali les za celotna ostrešja. Tesali smo ga nekaj let prej, da se je les posušil. Neposušen les je lahko povzročal zvijanje celotnega ostrešja. Tesanje z "cimračo", tako smo rekli tesarski sekiri, je bilo posebno težko. Tesarska dela smo si olajšali, ko so v uporabo prišle motorne žage, ki smo jim rekli »štilarce«. Delo so nam olajšali tudi vrtalni stroji, s katerimi smo naprej navrtali luknje, ki smo jih z dletom le oblikovali. Posebno težko je bilo dviganje težkih in dolgih tramov na zid. Pri večjih objektih pa tudi težkih špirovcev ali roženic. Lahko pa rečem, da sem imel srečo, saj nisem doživel kakih večjih poškodb. S tesarskim delom, ker sem si sam plačeval prispevke, prišel tudi do zaslužene pokojnine.«
Ivan si je leta 1971 z Terezijo, rojeno Čeh, iz Župetinc, ustvaril družino, v kateri sta se mu rodila sinova Srečko in Gregor, ki sta si ustvarila družini in ju razveselila z vnukoma Nastjo, Aljažem in vnukinjo Tajo. Terezija je, ob skrbi za otroke, delala in gospodarila na 4 ha veliki posesti. Redila je živino in prašiče. So ena redkih malih kmetij, ki še redijo 8 glav živine, in oddajajo mleko. Seveda redijo tudi prašiče, a le za domačo potrebo. Zanimivo je, da imajo pri hiši dva traktorja, vozita pa ga oba Ivan in Terezija. Zadovoljna sta tudi, da si je sin Gregor doma ustvaril družino. Naš prvotni namen je bil, da predstavimo Ivanov konjiček. To je opravljanje del v cerkvi. Polnih trideset let v cerkvi »pobira«, se pravi izvaja nabirko, nosi križ ob procesijah in pogrebih, obenem pa je tudi »molec« v cerkvi in na pogrebih. Kot nam je dejal, je to »funkcijo« prevzel po očetu Janezu, ki je opravljal polnih 68 let in to pri župniku Štuhecu in Junežu. Skupaj sta z očetom v tej funkciji že 98 let. Upa, bo doživel 100 letnico opravljanja naštetih cerkvenih opravil. Kot je dejal, je bilo včasih, ko so hodili k maši peš, kar naporno, posebno pozimi. Sicer pa te naloge opravlja z veseljem. Omeniti moramo, da je Ivan tudi dolgoletni član, sedaj veteran, PGD Sovjak, ter tudi član TD Sv. Jurij ob Ščavnici.