Ko smo se nedavno, bilo je 5. avgusta 2013, ustavili pri hiši družine Eme in Vincenca Škrobar v Črncih pri Apačah, nas je pritegnil pogled na rože in miniaturne lesene izdelke, ki krasijo njihovo hišo in okolico. V rahlem vetru nas je s klopotanjem pozdravil klopotec, ki ga je izdelal 65 letni gospodar Vincenc, doma ga kličejo Vinko, Škrobar, ki je rojen v družini devetih otrok v Zbigovcih. Naš pogovor je tekel v senci vrtne ute, kjer smo sedli za veliko kmečko mizo, ki lahko sprejme precejšnje število gostov. Od zunaj je udarjala vročina, zato je bilo klepetanje v senci prijetno doživetje. Ker je že naš pogled na hišo in urejeno okolico, napeljeval, da kaj zapišemo o njihovi družini, smo to tudi predlagali. Ob tem nam je gospodinja Ema, ki je dokaj zgovorna, kako bi tudi ne bila, ko pa je že 24 let predsednica DKŽ Apače, ter tudi pevka, predlagala, da kaj več zapišemo o možu Vinku, ki sedaj, ko je v pokoju in kljub bolezni vedno kaj ustvarja. Naj povemo, da z njima živi hčerka Simona, medtem, ko imata sin Vinko in njegova žena Irena hišo v njuni bližini. Ne bi bilo prav, da ne bi pohvalili gospodinje Eme, ki je zaljubljena v rože. Čeprav na hišo in okolico »udarja« velika vročina, pa tako tudi suša, še se vedno bohotijo cvetoče rože. O njih nam je dejala: »To je del mojega življenja. Rože imam rada. Tudi, ko sva z možem vodila 17 ha veliko kmetijo, ki jo vodi sedaj sin Vinko, je bil čas za rože. Ob tem najdem tudi čas za delovanje v DKŽ Apače. Tudi tam sem polno zaposlena, saj ob vodenju društva tudi s članicami nastopam na raznih prireditvah, ob tem pa še pojem v skupini Apaških ljudskih pevk, ki delujejo v okviru društva. Ker nimam pokojnine, si tu in tam poiščem zaslužek z občasnim delom v Avstriji. Srečna sem, da mi zdravje dopušča, da lahko delam.«
Naš glavni namen, je bil predstaviti konjička Vinka, ki ustvarja v lesu, a pri tem nismo mogli mimo njegove žene Eme. O sebi nam je Vinko med drugim povedal: »Vse življenje se predajam delu na zemlji, ki se je v mojih letih močno spremenilo. Nekoč smo vsa kmečka dela opravljali z ročnimi orodju. Danes jih uporabljamo le za manjša opravila na zemlji. Motika, kramp, vile, grablje, ročna kosa, srp in še veliko teh orodij so pri hiši le še kot zgodovinski predmeti. Težko si predstavljam, da bi danes hektarje koruze okopavali z motikami. No letos je koruzo »okopalo«, berite posušilo, sonce. Narava pač dela po svoje. Kot zanimivost naj vam omenim, da smo nekoč hodili na tabrh, za kar smo dobili le »plehe«, ki so bili tedaj plačilno sredstvo. Naj za primerjavo povem, da smo za malega pujska, mi smo rekli za prase, morali opraviti 12 tabrhov. Danes pujski stanejo 50 evrov, toliko pa dobi dninar za en tabrh, en dan, dela na kmetiji, Iz tega vidite, da se je malo prase, rečejo tudi odojek, od tedaj pocenil za 12 krat.«
Veliko tega smo se v pogovoru spomnili. Nas pa je zanimalo, odkod njegovo ustvarjanje iz lesa? »Ker sem navajen delati, tudi v pokoju, čeprav me dajejo bolezni, ne morem počivati. Sam ne vem, zakaj imam les tako rad. Kot vidite, sem za okrasitev doma naredil veliko miniaturnih izdelkov. Če jih naštejem samo nekaj. To so samokolnica, kankole, mlin na veter, studenec ali vodnjak, tega sem naredil tudi za okrasitev sinove hiše, vrtne vetrne petelinčke, klopotce in še kaj. Ravnokar končujem z izdelavo klopotca, ki bo preganjal vsiljivce v našem malem vinogradu, ki ga imamo za hišo.« Ustvarja v prostorni vrtni uti, kjer ima v kotu postavljen stari »hoblpank«, slovensko bi rekli skobeljno mizo, ki jo je dobil podarjeno. Kot pravi, je tako na svežem zraku, obenem pa na tak način razgiba svoje telo. Še veliko bi imeli povedati. Povemo le to, da rad kuha. Njegova specialiteta je »gulaš«, kateri, zato ker ga dobro skuha, nikoli ne ostane. Dolga leta je tudi član PGD Lešane.