ČEBULE IN ČAJOTE VELIKANKE MED TRSI
Pri Maukovih v Ivanjskem Vrhu v Slovenskih Goricah uspevajo sadeži rekordnih dimenzij...
Jožica in Vinko Mauko iz Ivanjskega Vrha 11, streljaj od Pomurske avtoceste, med Cerkvenjakom in Svetim Jurijem ob Ščavnici, sta preprosta podeželska človeka, ki sta ponosna na naravne danosti lepe vinorodne pokrajine, kjer sta si ustvarila dom in družino. Oba sta zakoračila v šesto desetletje svojega življenja. Ona čistilka v kakšnih 25 km oddaljenem Zdravstvenem domu Ptuj, on pek v Mlinopeku, v dobrih 10 km oddaljeni Gornji Radgoni, sta si v minulih letih, med samim zelenjem na vinorodnih hribčkih, ustvarila lep dom in družino. Oče in mama hčerke Daniele in sina Leona ter dedek in babica 4-letnega Jana, poleg službe imata tudi veliko obveznosti doma, okrog hiše, zlasti na vrtu in sadovnjaku, seveda pa jima ne manjka niti konjičkov. Zlasti velika ljubezen ju veže na vrtnarjenje, kjer sta spoznala, da le skrb in ljubezen do vsake posamezne sadike povrne ves vloženi trud. To se je še posebej potrdilo minulo poletje, ko je zaradi suše vsaka rastlina potrebovala veliko zalivanja.
In ko je prišlo jesensko obiranje sadežev se je videlo, da Jožičin in zlasti Vinkov trud ni bil zaman. Med drugim sta namreč pridelala tudi nekaj pridelkov nenavadnih velikosti. To še zlasti velja za navadno rumeno čebulo, saj je ena izmed njih tehtala kar 530 gramov, kar le redko srečaš v domačih vrtovih. „Z vrtnarjenjem se ukvarjamo predvsem ljubiteljsko. tudi čebulo sadimo predvsem za sproti, če pa kaj ostane potem jo imamo tudi za ozimnico. In tako je bilo tudi letos, ko se je med »normalne« čebule za zimo prikradla ena velikanka. Ker vem, da mi prijatelji ne bi verjeli, sem jo stehtal in sedaj smo še fotografirali, tako da se vidi, da lahko pridelaš dobre sadeže če jih obdeluješ z ljubeznijo ter skrbiš za zalivanje in vse kar sodi zraven“, nam je razlagal Vinko Mauko, ki dodaja da je bilo še nekaj drugih „velikanov“, med drugim kilogramski paradižnik, kiviji, presenetila pa ju je tudi enosemenska eksotična bučka čajota.
Čeprav naj bi plodovi čajote dosegali težo do 400 g (mimogrede na eni sadiki jih zraste tudi 10 in več kg plodov), je kar nekaj sadežev pri Maukovih preseglo polkilogramsko težo. Rekorderka pa je tehtala kar 730 gramov. „Tukaj pa je dejansko bilo potrebno veliko zalivanja, saj je tovrstna buča zelo občutljiva. Že nekoč sem sadil čajoto, potem pa smo jo nekaj let opustili, sedaj pa spet. In poglejte kakšni sadeži so zrasli“, je ponosen Vinko Mauko, ki dodasja, da eksotično in atraktivno bučko, ki izvira iz tropskih krajev, že vrsto let gojimo tudi pri nas. Tako kot vse ostale bučke tudi čajota najbolje uspeva v rodovitni in dobro odcedni prsti bogati s hranilnimi snovmi. Še najbolje bo uspevala, če jo posadimo kar na kupu komposta. Od vseh ostalih vrst bučk se najbolj loči po semenu, ki je eno samo, medtem ko imamo pri ostalih bučkah okrog sto semen. Temu primerno je tudi njeno razmnoževanje, ki ga lahko izpeljemo na dva načina: s podtaknjenci, ko posadimo neolesenele vršičke ali s semenom, ko v zemljo zarijemo celotno bučko.
Kot pravita Maukova, v njihovi družini zaužijeta veliko čebule, katero imajo za zelo zdravo. Ta velikanka, pa bo po Jožičinih besedah končala v golažu, saj je zanjo pravi golaž le tisti, v katerem je približno enaka teža čebule in mesa. Drugače bi težko naenkrat pojedli tako veliko čebulo... Ko gre za čajote pa jih običajno spanirajo in ocvrejo, pogosto pa jih zaužijejo tudi v omaki ali kako drugače, saj so zelo uporabne.