Letošnja topla jesen, je iz zemlje zvabila številne gobe, za katerimi se »podijo« motorizirani gobarji. Ko smo se v petek, 19. oktobra 2012, še mi odpravili na lov za gobami, smo v gozdu v Stavešincih, le dobrih 50 metrov od bombnega kraterja, kateri ima po naših meritvah premer 13 metrov, naleteli na lep gobarski prizor. Vse naokoli so rasle vsemogoče gobe, katerih imen niti slučajno ne poznamo, na enem kupu, tako pravimo, ko raste več gob v ožji bližini, je raslo nekaj malih in večjih dežnikaric ali "marel". Ob pogledu nanje, nam je šinila misel, da so se nasadile v taki skupni zato, da so se lahko pogovarjale. Zaradi obrambe gotovo ne, saj so svojo belino in ker rastejo na visokih »nogah«, dobro vidne. Ker je tak prizor redek, smo šli v avtomobil po fotoaparat in za vas, ki to berete, zabeležili prizor. Priznajte, da je to gobarska sreča, čeprav le z dežnikaricami. Moramo pa povedati, da vseh nismo pobrali. V mislih smo bili v stilu ribičev, ki vsega ribiškega plena ne odnesejo domov, ampak ga venejo v vodo. Mi smo »marele« pustili naslednjemu gobarju ali pa za seme.