V Spodnjih Žerjavcih 44, ki sodijo v občino Lenrat, smo bili 7. januarja priča veselemu dogodku. Ob lepem sončnem vremenu in nič kaj zimskih temperaturah, je potekalo slavje ob praznovanju 60 letnice zakona Ane in Franca Lorenčič. Da je bilo slavje namenjeno njunemu jubileju, sta zaznamovala le »püšlca«, šopka rož, kot jih imela nevesta in ženin ob slavju. Ženin Franc ga je imel pripetega na suknji, nevesta Ana pa je šopek držala v roki. Za šopke in slavje, sta poskrbela sin Janko z ženo Jožico, ki živita s slavljencema na tej domačiji. Biserno poročno slavje je potekalo v krogu najbližjih in prijateljev. Prijetno je bilo slediti slavju, ki se je odvijalo, tako kot nekoč, ko so bila poročna slavja v hišah neveste. Slavljenca sta z velikim veseljem nazdravila z gosti, ki so počastili njun 60-letni zakonski jubilej. Namesto »matičarja«, je nevesti in ženinu zlate poročne prstane izročila njuna prijateljica iz mladih let, ki se je samska pisala Draksler, sedaj pa se piše Marija Slavinec. Pripravila jima je tudi lep nagovor. Z njo pa sta si ob tej priliki izmenjala veliko mladostnih spominov na čase, ko so živeli v Spodnjih Žerjavcih.
Kakor je navada, smo tudi mi potešili svojo novinarsko radovednost. Z veseljem sta nam odgovarjala na naša vprašanja. Ker ju daje naglušnost, smo bili zelo glasni, a nam je kljub temu moral pomagati sin Janko, ki je bil nekaka pomoč pri »težjih« vprašanjih. Ana se je rodila 19. julija 1925. leta v družini 4 otrok v Trotkovi. Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Benediktu, se je vse življenje posvetila delu na zemlji. S tem je nadaljevala, tudi, ko si je ustvarila družino, kjer sta z možem gospodarila na 3 ha veliki posesti. Ob tem je skrbela za družino v kateri so se jima rodili štirje otroci: Franc, Marica, Slavko in Janko, so ju obdarili s 5 vnuki in eno pravnukinjo.
Franc se je rodil 23. januarja 1928. leta v viničarski družini z 11 otroki v Spodnjih Žerjavcih. Po osnovni šoli se je že zgodaj zaposlil v gradbeništvu. Več kot 30 let je delal kot gradbeni delavec v podjetju Stavbar, kjer se je tudi upokojil. Ob delu v službi, tedaj so delali tudi ob sobotah, je pomagal ženi pri delu na posesti. Kot sta nam povedala, jima je veliko pomenila družina. Ponosna sta in vesela, da so otroci odrasli v delavne in poštene državljane. Srečna sta tudi, da si je sin Janko doma ustvaril družino in tako z ženo Jožico, ki se je v Spodnje Žerjavce priženila iz Kunove pri Negovi, skrbita, da jima je lepo. V hiši, ki stoji v mirnem kotičku Spodnjih Žerjavc, preživljata jesen življenja. Mama Ana, zaradi bolezenskih težav ne more več delati, oče Franc pa še rad kaj stori okrog hiše ali v hlevu, kjer še krulijo prašiči, ki jih redijo za domače potrebe. Kot sta dejala, jima je hudo, da nimajo več živine, ki je bila v preteklosti glavni vir preživljanja družine. Tedaj so krave dajale mleko, z njimi pa so tudi orali in vozili.
Nista pozabila izraziti veselja, da jima delata družbo njuna vnuka Melita in Jasmin, ki sta sad »mlade« družine snahe Jožice in sina Janka, ki sedaj gospodarita na njuni lepi domačiji. Njuno slavje je z igranjem na harmoniko obogatil vnuk Jasmin in vnukinja Melita s kitaro, oba pa sta svoj nastop obogatila s petjem.