BISERNOPOROČENCA SLAVICA IN ALOJZ FEKONJA IZ RADENEC

V krogu domačih in prijateljev sta v soboto 12. marca praznovala biserno poroko Slavica in Alojz Fekonja iz Radenec. Bisernoporočni obred, ki ga je opravila družinska prijateljica, rojakinja iz Radenec, sicer podžupanja v mestni občini Ljubljana, ...
V krogu domačih in prijateljev sta v soboto 12. marca praznovala biserno poroko Slavica in Alojz Fekonja iz Radenec. Bisernoporočni obred, ki ga je opravila družinska prijateljica, rojakinja iz Radenec, sicer podžupanja v mestni občini Ljubljana, Tjaša Ficko, je potekal v Kleti pod slapom v Gornji Radgoni. Ob tej priliki je predstavila njuno bogato življenjsko zgodbo, ter jima ob koncu čestitala ob tako lepem zakonskem jubileju. Slavja se je udeležil tudi direktor podjetja Radgonske gorice Borut Cvetkovič, ki je zakoncema podaril zlato radgonsko penino, ki je zorela na dnu reke Mure in jo podarijo le ob redkih priložnostih. Po obredu sta zakonca, katerima sta bili priči hčerki Jelka in Mateja s prisotnimi nazdravila z radgonsko zlato penino. Naj povemo, da je bisernoporočencema ob njunem visokem zakonskem jubileju čestital tudi župan občine Radenci Janko Rihtarič, ki jima je ob čestitki izročil spominsko darilo, česar sta bila nadvse vesela.
Slavica se je rodila 1932. leta v Vidmu ob Ščavnici. Njen oče je bil brat znanega slovenskega pesnika in pisatelja Edvarda Kocbeka. Leta 1951 se je kot mlada medicinska sestra zaposlila v tedanjem Tuberkuloznem dispanzerju Zdravstvenega doma v Gornji Radgoni. Kot terenska medicinska sestra je s najprej kolesom, nato z mopedom, prevozila vso nekdanjo občino Gornjo Radgono in tako pomagala mnogim bolnikom na terenu. Pozneje se je zaposlila v Zdravilišču Radenci, kjer je do upokojitve opravljala delo glavne medicinske sestre. V tem času je diplomirala na Višji šoli za medicinske sestre v Ljubljani.
Alojz se je rodil leta 1926 v Mariboru, kjer je preživel otroštvo in mladost. Kakor mnogi njegovi letniki, tako je tudi Alojz bil leta 1944 nasilno mobiliziran v nemško vojsko, odkoder se je kot vojni ujetnik vrnil v domovino maja 1946. leta. Po vojni se je zaposlil kot knjigovodja v Kmetijski zadrugi Apače, nato v Kmetijskem kombinatu Gornja Radgona, odkoder se je odpravil na delo v podjetje Radenska, kjer je opravljal delo vodje interne kontrole vse do upokojitve 1981. leta. V času zaposlitve v Radencih je diplomiral na Višji šoli za organizacijo dela v Kranju.
Po poroki sta si zakonca dom ustvarila v Pogradu, nato pa v Radencih, kjer sedaj živita. Vseskozi sta bila aktivna v raznih kulturnih in drugih družbenih organizacijah. Oba sta pela v pevskem zboru DPD Svoboda Gornja Radgona in igrala v igrah, ki so jih tedaj uprizarjali amaterji. Alojz je bil soustanovitelj tedanjega Delavskega kulturno prosvetnega društva Svoboda Gornja Radgona. Bil je tudi soustanovitelj Počitniške skupnosti Gornja Radgona in graditelj letovališča v Lovrečici. Oba sta bila aktivna tudi v drugih družbenopolitičnih organizacijah v krajih kjer sta prebivala in v podjetju, kjer sta bila zaposlena. Sta tudi aktivna člana Društva vinogradnikov Radgonsko-Kapelskih goric in Društva upokojencev Radenci, katerega je bil Alojz v letih 1984 do 1998 podpredsednik. Slavica je kot medicinska sestra bila med ustanoviteljicami Društva medicinskih sester za Pomurje, kjer je bila dolgo let predsednica in kreativna ustvarjalka v društvu. Za svoje delu v društvu, je prejela državno priznanje - zlati znak Društva medicinskih sester Slovenije. Njuno veliko veselje so srečanja z njunima hčerkama Matejo in Jelko in njenimi družinami, kjer ju razveseljujejo vnuki Damir, Julija in Blaž, ter pravnuka Matic in Lionel. Največ prostega časa, zlasti poleti, prebijeta v vinogradu, ki ga od 1966 leta obdelujeta v Sovjaku pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Tam se družita z domačimi in prijatelji s katerimi ob dobri kapljici in veselem razpoloženju tudi zapojeta. Ko smo ju ob koncu našega razgovora vprašali, kaj ju je pripeljalo, da sta lahko praznovala biserno poroko? »To je spoštovanje, razumevanje in poslušanje in slišanje drug drugega in ne storiti drugemu to kar tebi ne godi.«