Nikoli se ni poročila in tega tudi ne obžaluje, le da bi sedaj potrebovala nekoga, ki bi ji ogrel noge; Tudi danes se rada poveseli in zapleše; Vse življenje je šivala in tudi sedaj kaj pa kaj zašije; Nikoli ne hodi zdravniku in namesto zdravil zvrne »šilc žganice« ali kozarec šmarnice
Te dni bo visok življenjski jubilej, 99 – rojstni dan, praznovala Zofija Bernjak iz Benedikta v Slovenskih goricah. Le dva dni pred rojstnim dnevom pa bo praznovala tudi god. In ker gre za zanimivo osebnost, ki je rojena le nekaj tednov po potopitvi Titanica, in zato pravi, da se je rodila kako bi ohranila ljudski rod, smo jo tudi obiskali. Sama sicer ni imela otrok, kar naj bi bilo njeno poslanstvo, zaradi mrtvih na Titaniku, a je kljub temu Zofija zelo zanimiva osebnost. V spremstvu ene izmed njenih birmank, ki je svojo botro tudi obdarila, smo se s čilo 99-letnico pogovarjali o marsičem zanimivem. Presenetljivo smo lahko ugotovili, da gre za za izjemno bistro in brihtno žensko, ki živi sama v hiški ob gozdičku v Drvanji, nekaj deset metrov od benediškega lovskega doma, in je kljub svoji starosti izjemno živahna. Doma dela vse sama, tako na vrtu kot v hiši, prinese si vodo, drva, peš hodi v 3 km oddaljeno cerkev, na pošto, v trgovino ipd. Če jo kdo povabil zavije tudi v gostilno. Kljub zrelim letom je zelo aktivna tudi pri upokojencih, še posebej pa se z veseljem udeležuje različnih izletov, družabnih srečanj ter tudi pohodov in kolesarjenj, kar mnoge ob njeni starosti preseneča.
Sploh pa je botra Zofka, kot jo mnogi imenujejo, saj je birmanska botra vsaj petindvajsetim ljudem, zelo zgovorna in klepet z njo je zelo prijeten in zanimiv. Ob »šilcu« domače žganice, ki je kot poudarja botra Zofka boljše zdravilo, kot »kemija iz lekarn«, smo slišali še marsikaj zanimivega od najstarejše občanke Benedikta. In tako kot ima vsak človek kakšno posebnost in je njegov življenjski vek nekaj posebnega, bi to lahko z gotovostjo zatrdili tudi za botro Zofko, kot jo poznajo mnogi prebivalci omenjenega dela Slovenskih goric. Rojena v najlepšem mesecu leta 1912, ko se je potopil znameniti Titanik, je tudi Zofka spoznala vse težave prve polovice prejšnjega stoletja, zlasti hudo je bilo v zgodnjem otroštvu, v času 1. svetovne vojne, pa v času medvojne gospodarske krize, in pozneje med 2. svetovno vojno. Najbrž je tudi vse to botrovalo, da se Zofka nikoli ni poročila, čeprav je bilo veliko takšnih in drugačnih »kandidatov«, ki bi jo z veseljem videlo kot svojo stalno življenjsko sopotnico, a ni želela, da bi jo kdo jezil.
Čeprav se nikoli ni poročila je bilo njeno življenje sila zanimivo in razgibano. Že kot mlajša ženska si ob gozdičku v Benediktu kupila majhno hiško, kjer se je osamosvojila in si ustvarila dejansko topli domek. Majhen vrt, malo zemlje, malo domačih živali, gobarjenje, »štera« – šivanje in tudi druga dela na okoliških kmetijah, bila je aktivna v dramski sekciji, kjer je nastopala v številnih igrah, na plesišču ji ni bilo para…, je sicer vse kar je počela, a kljub temu je imela sila zanimivo in razburljivo življenje. Posebej pa kaže ponoviti, da je bila krstna ali birmanska botra najmanj 25 ljudem, predvsem dekletom iz Benedikta, in ravno njeni birmanci ji vsako leto posebej popestrijo rojstni dan in god, ter pomembnejše praznike. Vedno je živela in živi skromno, z domačo hrano (zelje, fižol, repa, kisla juha, žganci, kislo mleko, veliko solat in sploh zelenjave…) in tudi kozarčkom rujnega, ter kot pravi vse kar teče. Zdravnikom nikoli ni hodila, razen ko so ji pred nekaj leti rešili vid, in tega tudi danes ne počne. Pravi, da je boljše zdravilo kot vse tabletke, "šilc" žganice. Ob tokratnem praznovanju rojstnega dneva, zadnjega pred „stotko“, in goda, obiskuje Zofijo, z darili, čestitkami in lepimi besedami, ob godu in visokem jubileju, veliko ljudi. In prav vsi oni ter tudi drugi, ki poznajo Zofijo Bernjak so najbolj presenečeni nad dejstvom, kako je čila 99 – letnica še vedno zelo bistra in razgledana, kako si je vse zapomnila in tudi sedaj pomni, mnoge preseneča, da se Zofka tudi danes pelje s kolesom, ali kako dobro vidi in soldino sliši, kako tudi danes kaj pa kaj zašije enako kot pred osemdesetimi in več leti, ko je hodila na »štero« in šivala za ves kraj in širše, in to vse kar je bilo potrebno. Prav vsem, ki so se v tistih letih pri Benediktu ženili, je Zofka zašila obleke, in za »nagrado« so jo povabili tudi na gostijo. V tistih časih se poročeni niso ločevali kot danes, in zato Zofka mladim predlaga, da naj prej razmislijo ali so za skupaj, predvsem pa, da bo več razumevanja in spoštovanja ter tolerance.
Mnogima sicer ni jasno, da Zofka tudi danes nabira gobe in da ji v gobarjenju ni tekmeca. Pravzaprav Zofka nikoli ni brezposelna, saj in ji ni nikoli dolgočasno. Ima veliko obiskov svojih birmancev in njihovih otrok, prihajajo tudi otroci njenih bratov in sester, rada se poveseli in zapleše skupaj z drugimi upokojenci, ter z domačim županom Milanom Gumzarjem, s katerim še posebej namerava zaplesati prihodnje leto, ko bo praznovala 100. rojstni dan… Sicer pa tudi sama veliko hodi, ne le vsako jutro po hribčku, temveč tudi na obiske, in kot v šali pravi, »se ustavi pri vsaki drugi hiši, tako da dan hitro mine. Tam tudi počaka, da bodo jedli, ker mi potem ni potrebno doma kuhati«. Ob njenem domeku se zaustavljajo tudi srne, divji zajci, fazani ter tudi lisice, ki Zofki včasih »ukradejo« kakšno kuro.
»Najraje sem v življenju šivala in delala še marsikaj, v večernem času pa so prihajali fantje, a ker jih je bilo preveč se nisem mogla odločiti, da bi se s katerim poročila. Tega niti ne obžalujem, čeprav bi mi mogoče sedaj dobrodošel kakšen dedec, da bi mi v zimskih dneh nekoliko ogrel noge, sedaj pa moram iskati kakšen drugi način za ogrevanje nog. Če bi imela moža bi me najverjetneje živciral in sedaj ne bi več živela. Najhuje je sicer bilo med 2. svetovno vojno, ko so moški, torej tudi moji bratje, odšli v vojno. Takrat je bilo tudi več dela, saj smo vse morale postorile ženske. Sicer pa je tukaj v naravi zelo lepo, kajti tukaj je svež zrak, vse je veselo, ptiči čivkajo, ljudje niso hinavski in prav veselje je živeti. A povsod je treba biti skromen in zmeren. Jaz sem s svojim življenjem izjemno zadovoljna«, nam je zadovoljna in nasmejana razlagala botra Zofka, ki pa kljub svoji skromnosti poudarja, da bi »rada dočakala tudi stotko«, in z nami bi se rada srečala ob 100. rojstnem dnevu… Pove tudi, da brez kave ne more začeti dneva, saj se je že od nekoč navadila, ko je še pila divko, projo ipd., namesto tablet in drugih zdravil pa šilček. Doda pa tudi, da je že smeh in veselje pol zdravja, zato se veselite...
»Na robu gozda hiška stoji, v njej draga botra Zofika živi. Kot dekle ste bila radoživa, a zapeljati se fantom niste pustila. Nikoli v zakona stan niste stopila. V sveti hram zahajate radi, to počeli ste že ko bili ste mladi. Takrat v cerkev ste z mnogimi dekleti stopili in jim roko, kot birmanska botra na ramo položili. V cerkvi najraje na kor ste stopili, tam boga z rajskim glasom in lepimi pesmimi, ste častili. To draga botra še danes počnete radi, čeprav štejete šele 99 pomladi. Zavidanja vredne so vaše roke, saj zašile, popravile in ustvarile marsikatero obleko so še. Opravil veliko še postorite, ena umetnij vaših so pirhi slikoviti. Nanje zlijete lepe želje, ki ganejo vsako srce. Vendar življenje ni samo lepo, pride tudi hudo in zlo. Huda vojna vam je brate vzela, njiju nikdar več objela. Starša sta vaša že pred leti odšla, z brati in sestro veselijo se med angeli. A vi ste visoka leta dočakali, glejte da 100 in več bi jih čez leta z nami praznovali. Naj bog vas še leta živi in vino domače na naj telo in duha vam in nam še dolgo krepi", je ob praznovanju Zofkinega visokega jubileja, med drugim zapisala in prebrala ena izmed njenih birmank, tudi blizu 80 let stara Majda Prosič.