Ni vsakemu dano, da bi praznoval 50 let zakonskega življenja. To sta 1. decembra doživela Milena in Stanko Rojko iz Negove. Svojo 50 letno zakonsko srečo, sta s praznovanjem delila z domačimi, sosedi in prijatelji. Prvič sta pred matičarja, tedaj v Benediktu, stopila 24. novembra 1957. leta. K cerkveni poroki sta se tedaj odpravila v cerkev v Negovi, kjer je njun zakon z zahvalno mašo potrdil tedanji župnik Ivan Granfola. Tokrat je civilni del obreda je potekal v Kleti pod slapom v Gornji Radgoni, kjer jima je zlatoporočno listino izročil župan občine Gornja Radgona Anton Kampuš. Ki je zakoncema namenil nekaj lepih besed, ter z njima nazdravil z zlato radgonsko penino. Cerkveni obred je tokrat v cerkvi v Negovi opravil domači župnik Jože Horvat. Ob pridigi, je zakoncema čestital za njun zlati zakonski jubilej, ter jima zaželel še veliko let zdravja in skupnega življenja.
Milena se je rodila 1936. leta v Oseku, odkoder je obiskovala osnovno šolo v Negovi. Po končani osnovni šoli je opravila srednjo kmetijsko šolo. Kljub opravljeni šoli, je vse svoje življenje posvetila delu na manjši posesti, vzgoji otrok in vodenju gospodinjstva. Stanko, ki se je rodil 1934. leta v Negovi, je 36 let delal kot gozdni delavec, v nekdanjih grajskih gozdovih v okolici Negove. Ni mu bilo lahko, saj je bilo v tistih časih gozdarsko delo težko. Tedaj je še pela »cug žaga« in sekira. Težko delo je bilo zlasti pozimi ob mrazu in snegu. Delal je tudi pri smolarjenju, ko so pridobivali smolo iz borov. Vseeno je Stanko našel čas, da je lahko pomagal ženi pri delih na njuni posesti, ki jo je Stanko podedoval po starših. S svojim pridnim delom, tudi mnogim odrekanjem, sta si doma zgradila nov dom. Njuno veliko bogastvo so njuni trije otroci: Danica, Stanko in Milan, ki so si ustvarili družine in ju obdarili s 6 vnuki. Srečna sta, da ju otroci z družinami radi obiščejo, pa tudi pomagajo pri težjih opravilih. Helena in Stanko sta ena izmed redkih v Negovi, tu je mišljeno središče Negove, ki še imata živino. V hlevu še mukajo krave in krulijo prašiči. Danes, ko nihšče noče več kositi trave na težko dostopnih krajih, je Stanko s svojo koso nepogrešljiv.
Čeprav sta oba zakonca predana delu na posesti, sta tudi družabna. Helena se vse življenje posveča petju, tako cerkvenemu kakor posvetnemu. Dokler je deloval cerkveni pevski zbor, je pela tudi na koru. Sedaj poje pri Pevskem zboru Društva upokojencev Negova-Spodnji Ivanjci. Vesela je, da jima je mašno daritev in cerkveni poročni obred s petjem na koru popestril pevski zbor v katerem poje. Stanko je nekaj časa deloval tudi v gasilskem društvu Negova. Ko pa se je bolj posvetil delu v Lovski družini Negova, kjer je bil zadolžen za kinologijo in športno streljanje, se je gasilstvu odpovedal. Stanko je bil prvi, ki je v društvu uvedel športno streljanje. Sam je tudi tekmoval in osvojil številne pokale. Njegov konjiček je tudi klenkanje v zvoniku negovske cerkve, kar je podedoval po očetu Južeku. K klenkanju je pritegnil tudi sina Stanka.
Ne moremo mimo tega, kako so njegovo zlato poroko počastili njegovi lovski tovariši. Tisti dan so lovci LD Negova pripravili jesenski skupni lov. Udeleženci lova, ki so se zbrali ob lovski koči, so zlato nevesto in ženina zaustavili s »šrango«. Ob ceremoniji, ki poteka ob »šranganju«, so slavljencema lovci čestitali in jima zaželeli še veliko skupnih let. To je bilo zanju veliko presenečenje in tudi veselje.