Stara in od boga pozabljena kužka čakata, da ju bo kdo posvojil, v nasprotnem ne bosta več dolgo med živimi Moravske Toplice – Že nekaj dni in tednov v okolici Moravskih Toplic in tudi na širšem območju Prekmurja, poteka pospešeno iskanje novega doma za dva, očitno tudi od boga pozabljena, kužka. Njun dom je trenutno zavetišče za živali „Mala hiša“ v Tešanovcih, streljaj od Moravskih Toplic, žal pa glede na njuno starost, ko jih nihče noče posvojiti in jim v jeseni življenja nuditi topli in prijetno zavetje, je omenjena mala hiša tudi njun zadnji dom. Če se jima kmalu kdo ne usmili, potem ju čaka žalosten konec, najverjetneje z injekcijo, saj tudi zavetišča imajo določena pravila, kako dolgo je kakšna žival pri njih. Če pa bo številnim ljubiteljem živali ter takšnim in drugačnim aktivistom povezanimi za zavetišče ter društvo za zaščito živali, le uspelo prepričati kakšne dobre ljudi, da kužka z imeni Čuva in Floki posvojijo, potem bosta prijazna in lepa psa še naprej živela. in takrat bodo, poleg mnogih drugih, najbolj veseli: Sandra, Irena in Tomo, katerim sta Čuva in Floki še posebej prirasla k srcu. Prav njim in tisočem drugih pravih ljubiteljev živali so pri srcu vsi psi, ne samo tisti mladi in majhni.
Tudi kuži se namreč starajo in slej ali prej se morajo soočati, da je poskočne mladosti enkrat konec. V naravi je staranje drugačno, kot ga poznamo ljudje, saj je človek z znanstvenim napredkom tudi kužkom podaril starost. Ideal pa ni samo živeti dolgo, temveč tudi dobro, ter sprejeti starost kot življenjsko obdobje in ne kot čakalnico konca. Psička ni treba izbirati s pomočjo zapletenih testov. Pogosto čisto po intuiciji dobimo najboljšega in prav to skupno prilagajanje je pomemben pogoj za srečno, skupno življenje. Žal je to vsakdanjik, da so prav starejši psički, ki so nastanjeni v zavetiščih ignorirani in praktično pozabljeni. Obiskovalci prihajajo vsak dan, nasmešek se jim razleze na obrazu, ko zagledajo igrive kužke, ki se jim smukajo pod nogami in jih radovedno ovohavajo.
„Kaj pa starejši kužki? Ali nimajo tudi oni pravico, da dostojno preživijo svoja zadnja leta. Ali jim več ni dana možnost, da bodo posvojene, da nas pozdravijo, ko pridemo domov, ali pa, da se lahko s polnim trebuščkom uležejo poleg nas in zadremajo? Negotovo vsaki dan opazujemo vedno isti prizor, žalostni pogled naših ljubljenčkov zavetišča Male hiše, Flokija in Čuvo, starejšo mešanko z zelo oslabljenim vidom, kako čustveno in nemirno obrača glavo, nestrpno ovohava vrata boksa v upanju, da je le napočil njen dan. Če duša pomeni sposobnost izkazovanja ljubezni, zvestobe in hvaležnosti, imata Čuva in Floki več duše, kot marsikateri človek. Spodobi se, da smo pozorni in obzirni do šibkejših in da jih vzamemo v zaščito, ker se nam utegne lepo obrestovati. Kajti ni lepšega, kot neskončna hvaležnost zvestega psička. Le malokdo je sposoben biti sam, nekateri so izgubili vse in nimajo več kaj izgubiti, lahko pa pridobijo“, pravi Sandra Horvat, dejanska ljubiteljica živali, ki se že dolgo leta, kot prostovoljka vztrajno prizadeva najti kužkom v zavetiščih nov dom, predvsem primerne posvojitelje.
Včasih so prizadevanja, kot kapljica v morju, vendar ko se kapljice seštejejo je vedno prepričana, da se splača boriti za vsako posamezno. Vedno je pomembno se spodbujati k razmišljanju. „Čas, ki ga porabimo za razmišljanje, nikoli ni zapravljen čas... Celega sveta se pač ne da rešiti, poskusiš pa lahko reševati to, kar se rešiti da. V vsaki zgodbi je nekaj grenkega, vendar upamo, na boljši jutri. Floki in Čuva imata voljo do življenja in bi rada s svojo pozitivnim značajem osrečila nekoga. Če je tudi samo zrno upanje, se je vredno potruditi. Geslo našega dela je, ne le človek, tudi žival ima svoje pravice. Če imate še kaj prostora v svojem domu in srcu v zavetišču Mala hiša v Prekmurju na vas čakata Čuva in Floki (Tešanovci 20, 9226 Moravske Toplice, 031/732-700)“, dodaja Sandra.