VOJAŠKI DOPUST ZA POROKO!
- 02.10.2010
V teh deževnih dnevih, ko so vinorodne gorice nad Gornjo Radgono polne pridnih trgačev, kateri s sladkim moštvom polnijo kleti v Gornji Radgoni in okolici, in ko se zlasti ob koncih tedna, kljub dežnemu ...
Zlato poroko sta obhajala Vinko in Elizabeta Zadravec iz Črešnjevcev, kateri danes uživata v pokoju, družbo pa jim delajo štirje otroci, pet vnukov in pravnukinja
V teh deževnih dnevih, ko so vinorodne gorice nad Gornjo Radgono polne pridnih trgačev, kateri s sladkim moštvom polnijo kleti v Gornji Radgoni in okolici, in ko se zlasti ob koncih tedna, kljub dežnemu nagajanju, vrstijo takšne in drugačne prireditve, dogodki in družabna srečanja, je še posebej prijetna in vesela slovesnost potekala na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Tam sta namreč, v prisotnosti številnih svojcev, prijateljev, znancev in sosedov, obeležila visok skupni življenjski jubilej – 50. letnico zakona, obeležila Vinko in Elizabeta Zadravec iz Črešnjevcev, streljaj iz središča Gornje Radgone. Zlati jubilej sta Vinko (17.10.1939) iz Črešnjevcev, in Elizabeta, rojena Breznik (8.11.1941) iz Aženskega Vrha, dočakala v ljubezni, slogi in razumevanju.
Spoznala sta se pred dobrimi petdesetimi leti, in že po kratkem času sta se, 17. septembra 1950 tudi poročila. Vinko je v tistem času služil vojsko v Kraljevem v Srbiji, a je krajši dopust iz vojske izkoristil za poroko. Šele ko je odslužil JLA, čez približno leto dni, sta se poročila tudi cerkveno. Sedaj, petdeset let pozneje pa so zakon potrdili znova, in sicer sta to v imenu države in občine Gornja Radgona storila matičar Mirko Ferenc in občinski svetnik, mag. Marjan Žula. Sam obred poroke je potekal na eni najlepših destinacij v radgonski občini, v kleti pod slapom, kakršno redko vidimo ne le v Sloveniji, temveč sploh na svetu.
Elizabeta je vse življenje bila gospodinja in je skrbela za vzgojo otrok, Vinko pa je sprva delal v gradbeništvu, doma in v sosednji Avstriji, zadnjih 25 let pa je bil zaposlen v vrtnarstvu v okviru Radenske v Radencih, Pred dvanajstimi leti se je upokojil, enako tudi Lizika, kot jo poznajo na radgonskem območju, prejema skromno kmečko – državno pokojnino. A čeprav ne prejemata veliko pokojnine sta vesela in zadovoljna. Uživata sadove svojega dela, v veliko pomoč pa so jim tudi otroci: Alenka, Tatjana in Mojca (vse tri živijo v Črešnjevcih) ter Vinko (Sveti Jurij ob Ščavnici), v posebno zadovoljstvo in veselje pa jima je pet vnukov in pravnukinja.
Spoznala sta se pred dobrimi petdesetimi leti, in že po kratkem času sta se, 17. septembra 1950 tudi poročila. Vinko je v tistem času služil vojsko v Kraljevem v Srbiji, a je krajši dopust iz vojske izkoristil za poroko. Šele ko je odslužil JLA, čez približno leto dni, sta se poročila tudi cerkveno. Sedaj, petdeset let pozneje pa so zakon potrdili znova, in sicer sta to v imenu države in občine Gornja Radgona storila matičar Mirko Ferenc in občinski svetnik, mag. Marjan Žula. Sam obred poroke je potekal na eni najlepših destinacij v radgonski občini, v kleti pod slapom, kakršno redko vidimo ne le v Sloveniji, temveč sploh na svetu.
Elizabeta je vse življenje bila gospodinja in je skrbela za vzgojo otrok, Vinko pa je sprva delal v gradbeništvu, doma in v sosednji Avstriji, zadnjih 25 let pa je bil zaposlen v vrtnarstvu v okviru Radenske v Radencih, Pred dvanajstimi leti se je upokojil, enako tudi Lizika, kot jo poznajo na radgonskem območju, prejema skromno kmečko – državno pokojnino. A čeprav ne prejemata veliko pokojnine sta vesela in zadovoljna. Uživata sadove svojega dela, v veliko pomoč pa so jim tudi otroci: Alenka, Tatjana in Mojca (vse tri živijo v Črešnjevcih) ter Vinko (Sveti Jurij ob Ščavnici), v posebno zadovoljstvo in veselje pa jima je pet vnukov in pravnukinja.
Zadnje novice
