Alojz Wolf iz Črešnjevec je eden največjih zanesenjakov na področju kulture v radgonski občini.Več kot 40 let se predaja vodenju Tamburaške skupine KD Črešnjevci, ki nosi ime slavnega rojaka Petra Dajnka, ki je bil rojen v Črešnjevcih. Ob neki priliki, je dejal, da ni obstoj Tamburaške skupine Petra Dajnka, njegova zasluga, pač pa tistih, ki v skupini igrajo. Njim gre zasluga, da še igrajo. Brez njih ne bi bilo ansambla, je še pripomnil.Vseeno pa si Alojz Wolf, zasluži vso priznanje, kajti kljub njegovim 66-tim letom, če smo se kaj zmotili naj nam oprosti, ob tem še ga daje bolezen, vztraja in se trudi, da bi ansambel deloval. Še več! Njegova želja je, da bi lahko z njim, 2010. leta, praznovali 100 letnico obstoja.
Čeprav tamburaši igrajo brez not, je potrebno tudi izobraževanje, katerih se udeležuje njihov vodja Alojz Wolf. V to je sodil tudi izobraževalni Tamburaški tabor v Rogaški Slatini, ki je potekal 27. do 29. oktobra, in se ga je, na povabilo JSKD Slovenije se, kot vodja tamburaške skupine KD Peter Dajnko Črešnjevci, udeležil tudi Alojz Wolf. Po prijavi je prejel od organizatorja note, namenjene programu tabora. O tem nam je povedal: »Po pregledu prejetega notnega materiala sem ugotovil, da moram svoje znanje na bugariji, ta instrumentu, ki sem ga prijavil za obravnavo na seminarju, dopolniti še z 25 novimi precej težkimi prijemi. Poslane skladbe je priredil predavatelj profesor Dražen Varga z namenom, da nam odkrije del zamišljenega glasbenega izobraževanja na taboru, ter, da doma vsaj malo spoznamo in vadimo izbrana dela. Stanovali smo v Dijaškem domu Steklarske šole Rogaška Slatina. Tukaj smo se srečali s profesorjem Draženom Varga, ter se mu imensko predstavili. Vsakega posameznika ali skupino je vprašal, zakaj smo se tabora udeležili in kaj pričakujemo. Jaz sem dejal, da se želim izpopolniti v igranju na inštrumentu in vodenju tamburaške skupine. Po krajšem pogovoru se je začelo delo Tabora. Profesor nas je razsporedil po inštrumentih. Z mojim instrumentom bugarijo, sem bil dodeljen med basiste in čeliste. Pričelo se je trdo delo, ki je trajalo z odmori vse do 21.00 ure. Predelali smo devet skladb, noto za noto, uvod, prehod, vsak odmor, solo od bisernic do bračev do čelovičev, čel, bugarij in basov. Dirigent je zahteval, da upoštevamo vsako notno znamenje: korono, piano, krešendo, forte, pianisimo, mezoforte vse znake za ponavljanje, vsako piko pri noti ali nad noto, posebno strog je bil pri odmorih in vseh mogočih notnih obeležjih, teorija. Na taboru se je zbralo 30 mladih in tudi nekaj starejših. Med nami so bili tudi akademsko izobraženi tamburaši. Menil je, da bi morali na bodočih taborih udeležence razdelil na skupine: izvajalcev po sistemih inštrumentov, po posluhu, notalistov in na višje glasbeno sposobnih – dirigentov in tako dalje. Tako bo pripravljeno delo potekalo dosti lažje, saj bo primerno sposobnosti skupine. Iz strani tamburašev so bile izrečene pripombe zaradi manjkajočega sporeda, ne udeležbe sklicatelja Daniela Leskovica, nedosegljivosti hišnika, ne pripravljenih not- partitur in natrpanega dela v tro dnevni Tamburaški Tabor. Predavatelj se je trudil z nami, da bi predelali pripravljeno gradivo na ta način, da smo cele dneve, pozno v noč vadili do onemoglosti. Zaradi naročene operacije na očesu sem moral Tabor predčasno zapustiti. Trenutek, ko sem pospravil inštrument in notni pult z notami, ter se poslovil od dirigenta prof. Varge, je z dvignjenimi rokami utišal tamburaški orkester in povedal, da nas zapušča Lojzek, ter se rokoval z menoj. Obrnil sem se proti orkestru in pomahal z roko. V tistem trenutku se je dvignil celi orkester in mi v slovo zaploskal. Tega ne bom nikoli pozabil.«
Taka so doživetja našega, to lahko rečemo, velikega zanesenjaka na področju kulture v občini Gornja Radgona. Taburaška skupina Peter Dajnko, je cenjena, saj jo vabijo na številne proslave, srečanja in revije, kjer s svojim nastopom razveseljuje ljubitelje ljudske glasbe.