Danes je težko najti hišo v kateri živijo tri generacije. Mi smo jo našli v Spodnji Ščavnici, ko smo obiskali mojstra za vse, predvsem za izdelavo lesnih izdelkov, Karleka Prajndla. Njihova hiša stoji ob cesti, ki pelje iz Spodnje Ščavnice proti Policam in Gornji Radgoni. Vedeli smo, da je Karlek mojster za obdelavo lesa, zato ni bilo težko najti njegove hiše. Čeprav smo bili prvič pri tej hiši, smo ob pogledu na hišo, ki stoji tik ob asfaltni cesti, takoj ugotovili, da v njej živi mojster, ki smo ga želeli predstaviti. Pogled na hišo iz ceste pove, da je tukaj doma mojster, ki zna kaj dobrega storiti tudi za svoj dom. Pri njem ne velja pregovor, ki pravi: »Da je kovačeva kobila bosa«. Ker je zunaj bril hladen veter, ki je poganjal vetrnice, katere krasijo njihov dom, smo se hitro odpravili v notranjost hiše. Sedli smo za mizo na sedežni kot, oboje je mojstrsko izdelal naš sogovornik Karlek, in pričeli s pogovorom. Čeprav je obisk namenjen celi družini, se bomo pri pisanju bolj usmerili v Karlekovo življenjsko zgodbo.
Karlek se je rodil v viničarski družini 1. julija 1942. leta v Lokavcih očetu Antonu in mami Genovefi Prajndl, po domače Štulec. Starša, oče je bil poklicni čevljar, bil je tudi obrtnik, sta bila v Rodigovi - Žižekovi viničariji viničarja. V Družini se jima je rodilo 8 otrok. Osnovno šolo je Karlek 4 leta obiskoval v Negovi, nato v Benediktu, kamor sta se starša preselila v Ješovnikovo viničarijo. Toda osnovne šole ni končal, saj je bil več kot 7 mesecev po bolnišnicah. Preboleval je kostno tuberkulozo, ki mu je pustila zdravstvene posledice in je ostal 100 % invalid. Zato se tudi ni mogel zaposliti. Že kot otrok je pomagal očetu pri čevljarskih delih. To je opravljal z očetom, doma in tudi na šterah, vse do poroke 1968. leta z Marijo Kurbus iz Spodnje Ščavnice. Toda njega je bolj veselila obdelava lesa. Že v šoli je pri praktičnem pouku izstopal s svojimi izdelki in je od učiteljev prejemal pohvale. Ko si je ustvaril družino sta se z ženo odselila v Benedikt, kjer sta živela v Pauličevi hiši, ki je bila zaplenjena. »S poroko se je zame začelo novo življenje. Vselila sva se v sobo, ki je bila obenem kuhinja, spalnica in moja delavnica. V njej sem si postavil »hoblpank«, skobeljnik in začel z izdelavo lesnih izdelkov. Že kot otrok sem izdeloval klopotce, smuči in druge drobne lesne izdelke. Da bi z ženo preživljala družino, v tej sobi sta se nama rodila otroka Bojan in Milica, sva iskala poti za zaslužek. Žena se je zaposlila v Tovarni PIK Lenart, jaz pa sem ustvarjal iz lesa. Dela je bilo vedno dovolj, posebno zato, ker še ni bilo toliko industrijsko izdelanih lesnih izdelkov. Svoj lesni program sem širil. Tako sem začel izdelovati stavno in drugo pohištvo. Ker sem bil samouk, sem vložil precej truda, da so lahko nastajali uporabni izdelki. Da bi si olajšal delo in sledil tehnologiji izdelave, sem začel nabavljati tudi potrebne lesne stroje. Prej sem vsa dela žaganje, skobljanje in vse drugo, opravljal na roke. Čeprav sem bil 100 % invalid, sem moral vzeti pavšalno obrt, ki sem jo vodil 25 let.«
Želja po svojem domu se je družini uresničila, tako da sta gradila hišo na zemlji, ko jo jima je podaril ženin brat Franc Kurbus. Tako sta tukaj, kje sedaj živita, začela graditi hišo. Tedaj sta prišla do opeke, tako, da sta jo nabirala v hiši, ki so jo podirali v Benediktu. Ni treba posebej poudarjati, da je veliko stvari pri gradnji opravil Karlek. »Veste ni bilo lahko. Če si imel delavca si mu moral dati hrano in pijačo, ter ga plačat. Zato sem imel zidarje le enkrat. Vse ostalo sem opravil sam. Šlo je počasi, toda vedel sem, da delam za družino. Najprej sva si uredila bivalni prostor v gospodarskem poslopju, tam imamo sedaj svinjak. To »stanovanje« je bilo enako kot v Benediktu, toda bilo je najino. Najvažnejše je bilo, da sem bil bliže gradnji hiše. Prej sem se vozil na gradbišče hiše iz Benedikta z mopedom, žena pa z avtobusom. V novo hišo smo se vselili 1975. leta. To je bil za družino najsrečnejši dogodek.«
V tej hiši je v kletnih prostorih našel svoj prostor tudi Karlek. Ko smo obiskali njegovo delavnico, smo lahko občudovali na desetine različnih lenih izdelkov. Največ je toporišč, mi rečemo štilov, za razna kmečka in druga orodja. Pogled se nam je ustavil tudi na ratišču, klopotcih, okrasnih samokolnicah, veternjačah in še mnogo čem. Pokazal nam je tudi vrata z »fürongami«, reče se polnili, kakršne so mizarji izdelovali v preteklosti. Vsi izdelki, ki smo jih videli so dovršeni, mojstrsko izdelani, se pravi praktični za uporabo in lepi. Jé jih veliko na zalogi. Če jih kdo pogreša jih lahko pri njem dobi.
Veliko bi še lahko pisali o njegovih ročnih sposobnostih. Ima naravni talent in delavne navade. Ni delal smo iz lesa: je zidal, ometaval, pleskal, kovaški, kolarski in še mnogo kaj. Ko je bila žena v službi je 22 let kuhal za družino. Sedaj, ko je v pokoju, to počne žena, ki za družino peče kruh v domači krušni peči. V uvodu smo rekli, da živijo v hiši tri generacije. Doma si je hčerka Milica s Francijem Sladičem ustvarila družino, ter jo obdarovala z dvema vnukoma, Jasmino in Kristjanom. Z dvema vnukoma Sandijem in Mihaelom ju je obdaroval tudi sin Bojan s sopotnico Danico, ki z družino ne živi doma. Kot nam je povedala mama, v družini vlada sožitje. Živijo pod eno streho in jedo pri eni mizi. Ko je potrebno si med seboj pomagajo. Kot sta povedala Marija in Karlek, sta vesela, da si je hčerka doma ustvarila družino in imata v njej naslednika. Zanimivo je, da še redijo prašiča za svoje potrebe. Moramo še omeniti, da je Marija aktivna članica Društva podeželskih žena Gornja Radgona. Prajndlovo hišo, ki je bila zgrajena z žulji, smo zapuščali s prijetnimi občutki, kajti v tej hiši, kot so nam zatrjevali, vlada sožitje in pravo družinsko življenje.