Kaj je pravzaprav smisel življenja človeka? Prastaro vprašanje je to, najlažje je reči, vsak človek si najde svoj smisel zakaj pravzaprav živeti. In vendar ima ta smisel nekatere skupne točke vseh ljudi. Pravi smisel življenja seveda ni v iskanju hrane, ampak se lahko pojavi šele, ko je človek na življenjskem robu, tako kot družina Kristine Hamler, ki je nekoč ostala brez strehe nad glavo z svojima hčerkama. Skromno hiško je v lanskem letu pokončal zob časa in obilne snežne padavine. Na poti v življenju so ji pot prekrižali ljudje, namesto žalosti in razočaranja raje občutimo sočutje in se vprašajmo, kaj nam sporočajo, česa se moramo naučiti…Ko enkrat damo na tehtnico vse svoje življenjske stiske – razočaranja, bolezni, bolečine, izgube, vse tragedije, ki so nas doletele in jih zagledamo v drugačni luči, začnemo dojemati, da je to idealna priložnost za učenje in rast, pa vendar brez denarja in širše pomoči ne gre. Zato trdoživa in trmasta Kristina Hamler, ki do zadnjega enostavno ni želela prejeti nikakršne pomoči, upa da bo širša skupnost, predvsem pa ljudje dobre volje pomagali ter da bo s svojima hčerama kmalu imela pravo streho nad glavo.
Zato je Kristina, ki ji v življenju nikoli ni bilo postlano z rož«cami, sedaj hvaležna mnogim, predvsem aktivistom rdečega križa in sosedom. Prav slednji so ji vedno pritekli na pomoč. Prišli so: Edšidovi, Kurbusovi, Šemnovi, Čukovi, Vračkovi, Irgoiličevi idr., ki so bili vedno pripravljeni pomagati. Kristina, ki je vse življenje skrbela za manjšo kmetijo, predvsem za vrsto let negibno mamo, ki je pred dvema letoma umrla stara več kot 91 let, posebej omenja sosedo Edšiedovo, ki jim pogosto priskrbi tudi kosilo ali kaj drugo za pojesti. Sama je brez kakršnihkoli prihodkov ali podpore in dejansko težko shaja, k sreči pa skrbni hčerki iz skromnih prejemkov skrbita zase, kajti v nasprotnem bi bilo še huje. Toda ali je sploh lahko še huje, ko morajo pridni in prijazni ljudje životariti v takšnih pogojih, nekateri drugi pa se lahko kopljejo v pogosto sumljivo pridobljenem denarju...
Kljub nemogočim pogojem za življenje sta dekleti izjemno pridni. Tako starejša Martina počasi že končuje Filozofsko fakulteto v Ljubljani, mlajša Špela pa po uspešno končani štiriletni Srednji turistični šoli v Radencih, opravila maturatetne izpite na ljutomerski gimnaziji, tako da se je lahko vpisala na fakulteto. In že pridnost deklet, ob pogledu na nemogoče pogoje za življenje, je tistim, ki so lahko pomagali gotovo potrkala na vest. In naši ljudje so vedno, tudi v lastni krizi, pripravljeni pomagati, zato niti Hamlerjevi niso ostali sami...