Ko so se končala dela na polju, ko se je približevala zima, je v Pogledu 21, pri Apačah, 20. novembra 1930 prišla na svet Hermina Lenarčič, ki se po poroki, poročila se je 1954. leta, piše Gerič. Rodila se je v družini maloposestnika mamae Ane in očeta Jožefa, ki se je ukvarjal s tesarstvom. Kot »cimperman«, tako je rekla Ana, je delal v Črni Gori in Franciji. Seveda tudi doma v okolici, da je preživljal 4 člansko družino. Vse to in še veliko zanimivega, nekaj bomo rekli pozneje, nam je povedala, ko smo jo obiskali na njenem »drugem« domu, točno na dan njenega rojstva, z županom občine Apače Francem Pižmohtom, predsednico OZ RK Gornja Radgona Silvo Vračko, predsednico KORK-a Stogovci Milko Patekar, ki je organizator tovrstnih srečanj, ter poverjenico RK Jožico Ivačan. Srečanje z omenjeno družbo ji je bilo nadvse prijetno doživetje. Kot je dejala še v življenju ni doživela take pozornosti. Povedala nam je, da se naj v njenem imenu tudi v tem zapisu zahvalimo za tako prijeten obisk, ki ji ostal v lepem spominu.
In res je bilo prijetno uživati v tako družbi, ki ji je prinesla dobro urico veselja. V uvodu smo napisali, da smo se z njo srečali v njenem »drugem« domu. To je dom, ki sta si ga z možem Francem, ki je bil avtobusni voznik in sedaj zaradi bolezni živi v Domu starejših v Gornji Radgoni, zgradila tik ob cesti Gornja Radgona-Trate, v Podgorju. Ker je Ana, ko se je poročila doma prevzela malo posest, se je posvetila delu na posesti. Zato je tudi vse življenje preživela na tej domačiji. Tu je obdelovala posest in redila po tri krave. Vsako leto je imela tudi po dve legli pujskov, da jim ni bilo treba kupovati pujskov za nadaljnjo rejo. Mož je imel željo, da bi imel novo hišo bliže ceste, saj je tako lažje prišel v službo. Kot je povedala, sta se na táko »dvojno« življenje navadila. Sama ni mogla opustiti obdelave posesti, pa tudi ne zapustiti doma. Kot je dejala, je iz Pogleda, prekrasen pogled na Apaško polje in tega pogleda ni želela izgubiti. Tudi danes živi večinoma na Pogledu. Vesela je, da z njo živi sin Milan, ki je bil zaposlen v Palomi in je v pokoju.
Kot smo že omenili, je njeno življenje povezano z delom na zemlji. O tem nam je povedala: »Že kot otrok, kot vsi tedanji podeželski otroci, sem morala poprijeti za vsako delo. Največkrat je to bila paša živine. Tedaj smo živino pasli vse dokler ni zapadla slana. Pa še po slani, ko se je otoplilo, smo šli z njimi na pašo. Po osnovni šoli, ki sem jo šest let obiskovala v Lokavcu, sem ostala doma in hodila ljudem pomagat pri kmečkih delih. S takim delom smo odslužili orača, ki nam je oral njive ter tudi prevoze pridelkov z njiv in listja iz gozda. Skoraj ne morem verjeti, da so naši hlevi prazni. Sedaj sta pri hiši živi bitji le dve muci, ki sta moji ljubljenki. Sama del ne zmorem več, sin pa tudi ne zmore teh opravil. Zemljo smo dali v najem, poslopja pa samevajo. Tako pač je, če te zapusti zdravje. Svoje so naredila tudi leta. Taka usoda je, kot vidite, doletela večino malih kmetov.«
Kakor večina kmečkih gospodinj, je tudi Ana rada imela rože. Spomini ji sežejo tudi na čas, ko je peš hodila v Apače ali bližnji Cmurek. Rada se je peljala tudi z moškim kolesom. Danes si krajša čas z branjem časopisov. Rada bere Slovenske novice in Večer. Veliko novic iz bližnjega okolja prebere tudi v občinskem glasilu Apačan.