Najstarejšo občanko Hodoša, 100-letno Regino Papp, so obiskali in obdarili hodoški župan Ludvik Orban, delegacije Madžarske narodnostne skupnosti, Rdečega križa, EHO podpornice, kulturniki in mnogi drugi Na skrajnjem severovzhodu države, v Hodošu št. 29 je bilo minuli torek izjemno veselo, prijetno in razigrano. V družbi svojcev, prijateljev, sosedov in mnogih drugih je namreč 100. rojstni dan obeležila najstarejša prebivalka omenjene narodnostno mešane občine Hodoš Regina Papp. Pri lepo obloženih mizah in v prijetni druščini, so čili in dobro razpoloženo stoletnico obdarili in ji visok jubilej čestitali predstavniki občine Hodoš, z županom Ludvikom Orbanom na čelu, predstavniki Madžarske narodnostne skupnosti, Evangeličanske dobrodelne organizacije EHO podpornica, Kulturnega društva, Rdečega križa in mnogi drugi. Zraven so bili tudi številni sorodniki, predvsem vnuki, pravnuki in pravnuki, tako da se je ob starejši hiši, kjer je 19.1.1910 bila rojena Regina Papp, trlo. Slavljenka pa je s solznimi očmi sprejemala darila in čestitke, sama pa je dejala, kako ni dobro „tako dolgo živeti“, čeprav sama še vedno dobro shaja, kajti razen ob vikendih, ko jo obiskuje najstarejši vnuk Janez z družino, je vedno sama in si sama skrbi za vse. Edino ji hrano prinašalo iz EHO Podpornice. Lažje ji je poleti in sploh ko je lepše vreme, le pozimi ima malo težav. Zdravje jo dobro spremlja, in zdravniki niso veliko zaslužili na njen račun. Pred natanko desetimi leti so ji operirali žolč in ji niso dali še veliko življenja, toda ona se ni zmenila za mnenje zdravnikov. Najmlajša vnukinja Marija, ki edina živi v Sloveniji (Murska Sobota), nam pove, da bi danes rada srečala zdravnika, ki ji je napovedal smrt. Regina pa še danes sama pokosi okrog hiše, pripravi drva za kurjavo, si pridela vse vrtnine in še marsikaj postori, je zelo bistra in razgledana.
Slavljenki Regini nikoli ni bilo postlano z rož«cami, saj so se vedno prepletale težave, a ji nič ni moglo do živega. Rojena v nekdanji Avstroogrski, mami Mariji in očetu Ferencu, ki ga je izgubila že kot otroček, saj je padel v I. svetovni vojni. Mama, ki je enako kot tudi sama skrbela predvsem za gospodinjstvo ter kmetovala, ji je v starosti 93 let umrla natanko pred 30 leti. Delala je na manjši domači kmetiji, pomagala drugim kmetom, hodila pa je sezonsko delati tudi v Francijo. Poročila se je pred natanko 80 leti, ko je Prekmurje že bilo priključeno matici Sloveniji, njen mož Šandor pa je „izginil“ med 2. svetovno vojno. Pravzaprav so ga odpeljali Rusi, da jim je podkival konje in nikoli se več ni vrnil, nihče pa ne ve kje je končal, saj ji to nihče ni sporočil. Imala sta le eno hčerko Frido, ki je v starosti 71 let umrla pred osmimi leti, pred dvema letoma pa je umrl še 82-letni zet Janez. Frida in Janez sta ji rodila pet vnukov: Janeza, Frido, Deziderja, Meli in Marijo. Razen Marije, ki živi v Murski Soboti in Fride, ki živi na Hrvaške, so trije ostali v Avstriji. Vnuki so ji podarili še osem pravnukov, slednji pa prav tako osem prapravnukov. Le redko se srečajo vsi skupaj, to pa jo najbolj razveseli.
Čeprav večinoma sama skrbi zase, vnuk Janez, ki je podedoval gospodinjstvo tudi skrbi za babico, ki mimogrede prejema le 160 evrov državne pokojnine in brez vnukove pomoči bi le bilo težko, čeprav si veliko hrane pridela sama. Tudi danes Regina odlično vidi, saj za branje ali šivanje ne potrebuje očal, le nekoliko peša s sluhom, splošno je čila in vedno dobre bolje. Pove nam, da za dolgo življenje ni pravega recepta, treba je živeti zmerno in pošteno, pred omenjeno operacijo je rada popila kakšen štamberl palinke, pa tudi kakšno rdečko, pri hrani pa nikoli ni izbirčna, le pretirivati nikjer ni treba, še pove. Trenutno ima najraje retaše in kavo...