Dom starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, kjer jesen življenja preživlja okoli 150 starostnikov iz širšega območja Slovenije, gotovo ni samo ustanova, temveč je v pravem smislu besede topel dom za starejše ljudi, kjer lahko doživijo vse udobnosti in ugodnosti. Poleg bivanja in vsakodnevnih aktivnosti v domu namreč za stanovalce in tudi njihove svojce ter druge obiskovalce pripravljajo različne kulturne, zabavne, športne in podobne animacije. Seveda so zelo priljubljene tudi različne delavnice, bodisi kuharske, likovne, ročnih del ipd. In prav ena takšnih je potekala v minulih zadnjih zimskih dnevih, ko je mojster pletenja košar iz šibja Alojz Slavko Matjašič iz Sovjaka, dober ducat stanovalcev DSO učil tega zanimivega poklica, ki žal počasi izumira. Nekateri izmed stanovalcev se je zelo prizadevalo in so na koncu že odlično obvladali pletenje iz šibja – pintovca, v vsakem primeru pa je predvsem dosežen namen – kratkočasenje stanovalcev.
Njihov tokratni „mentor“ 57 – letni Alojz Slavko Matjašič pa je dejansko odličen mojster pletenja košev, ali kot sam pravi, krbül iz šibja. Nekoč je živel in ustvarjal v veliki, nad 200 let stari cimprani kmečki hiši v Slaptincih, sedaj pa je doma v Sovjaku v isti občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Čeprav je tudi sam invalid ga to moti pri njegovem delu. Edino mu je hudo, da poklic počasi izumira, ob tem pa lesene koše izriva plastika, ki čedalje bolj onesnažuje naravo in okolje. Tudi v njegovi družini se bo prekinila veriga izdelovalcev krbül, katero je pred dobrim stoletjem začel njegov ded Ivan Janez, rojen leta 1898, nadaljeval pa oče Jožef, rojen leta 1928. Tudi sam je začel s tem zanimivim poklicem kot otrok, a ker sam nima potomcev, se bo sedaj očitno prenehala še ena družinska tradicija. Zgovorni Slavko nam razloži, da večinoma dela „na šteri“ torej pri gospodarju, ki košare potrebuje, seveda pa jih izdeluje tudi doma, kjer ima manjšo kmetijo in vinograd.
Za njegov poklic pletarje košar je seveda potrebno veliko pintovca, ki ga je žal vedno manj, saj so ga večinoma uničili z melioracijo jarkov in potokov na podeželju. „Sploh pa je škoda, da ta zanimivi poklic izumira, saj čeprav bi človek iz tega težko živel, pa bi obrt dobrodošla vsaj za kratkočasenje ljudi, tako da bi bilo dobro če bi predmet pletenja košev iz šibja lahko uvedli tudi v nekatere gospodinjske ali druge poklicne šole“, nam pove Alojz Slavko Matjašič, ki dobro sodeluje s številnimi ustanovami v okolici, še zlasti turističnimi društvi v Pomurju in Slovenskih goricah, tako da vsa na različnih prireditvah pokaže radovednežem kako se opravlja poklic pletarja košar iz šibja, ob tem jim razloži kdaj je potrebno posekati pintovec, da bo ustrezen za pletenje.
Slavek sicer nikomur ne skriva, da je rojem leta 1955 v Slaptincih. Zaradi težav s kolki, okvaro ima od rojstva, se ni nikoli zaposlil, pač pa je delal in še dela na kmetiji. „Za svojo dušo obdelujem tudi svoj vinograd, ki ga imam v Sovjaku. Trta je posajena na 25 arih in je ravno dovolj dela, kolikor mi dopušča moje zdravje. Sem človek, ki ne more mirovati. Imel sem srečo, da sem se pri očetu naučil plesti krbüle (koše), korbe (cejine-pleterke) in druge izdelke iz šibja. To mi je že od mladosti nekaka zimska zaposlitev. Sedaj, ko ni več veliko takih mojstrov imam vedno dovolj dela. Večinoma sem sam doma, in družbo mi dela le radio. Največkrat predstavljajo obiske moje stranke, ki pripeljejo »pintovec«, šibje, in odpeljejo krbüle in druge naročene izdelke. Nekateri, ki nimajo materiala pa jih tudi kupujejo. Natančnosti pri pletenju me je učil moj oče Jožev, ki se je pletenja naučil od svojega očeta Ivana Janeza. Tako sem jaz tretja generacija v naši družini, ki plete košare. Res je, da za pletenje uporabljam le najlepše šibe. Krbüle, tako pač mi pravimo, delam po šabloni, tako, da so vse enake. Moje stranke prihajajo od blizu in daleč, ne le iz naše občine, temveč tudi iz Negove, pa Gornjih Ivanjcev, celo Prekmurja in drugod. Včasih grem tudi na štero, se pravi na dom. Sicer sem najrajši v tej bratovi hiši v Slaptincih. Tam mi je zares lepo“, razlaga Slavek, ki je dejansko spreten mojster.
Sam pove, včasih dela dnevno tudi do 18 ur, v tem času pa splete tudi več kot pet košar, odvisno od kvalitete šibja. Zanimivo je tudi, da vsako leto splete več deset in celo več sto krbač (kardebač), ki ga otroci uporabljajo ob pametvi, tepežnem dnevu. Svoje izdelke večinoma prodaja na sejmih, ali pa ob nedeljah ob cerkvah. Slavko je tudi knjigovodja. Več kot 30 let natančno beleži, koliko izdelkov je izdelal, koliko in kje jih je prodal. To kaže, da je razgledan. Povedal nam je še, da hrani več kot 100 let star, z roko pisan testament, kjer natančno piše kaj vse morajo nuditi preužitkarju. Hvaležen je sorodniku Frančeku Duhu iz Rožičkega Vrha, ki mu vozi izdelke na sejme in drugam.
Med prijaznim pogovorom smo lahko dojeli, da so na svetu še srečni ljudje, in da je Slavek eden izmed njih. Srečen je, ker zna delati in ker rad dela, srečen je ker pozitivno razmišlja. Vesel je, ko ljudem izdela izdelek, ki ga še potrebujejo, vesel je tudi, da lahko svoje znanje prikazuje na turističnih in podobnih prireditvah, kot je med drugimi Folklorni mednarodni festival v Beltincih. Veselilo pa bo ga, če pletenje košev iz šibja - lepa ljudska rokodelska obrt ne bi izumrla...