Ko je Obrtno podjetniška zbornica Slovenije (OZS) konec lanskega leta, na Brdu pri Kranju, obeležila svojo 45-letni jubilej, kjer so razglasili tudi naj podjetnika Slovenije za leto 2014, mimogrede je to postal mesar Janez Kodula iz Prekmurja, je čast najstarejšega obrtnika pripadla 83-letnemu Aleksandru Vukoviću iz Kopra. Hkrati je to tudi najstarejši slovenski „še delujoči“ čevljar na sončni strani Alp, saj obutev izdeluje praktično že od davnega leta 1958, 55 let pa je uradno obrtnik. V svoji mali-žepni delavnici v starem delu Kopra je v 55 letih delovanja izdelal in popravil toliko čevljev, da ne ve, »če bi jih vlak povlekel«, kot sam pravi. Vitalni 83-letnik se je seveda razveselil častnega naziva najstarejšega obrtnika leta 2014, saj je to dokaz, da ga niso pozabili, ter tudi spodbuda za večje spoštovanje čevljarskega poklica. Hkrati pa se Aca, kot ga mnogi imenujejo, pošali da bi OZS tudi sam rad nazdravil ob njeni 83-obletnici. „Zelo sem ponosen na to priznanje. In škoda, ker nas ni več, ki bi še izdelovali in popravljali prave čevlje“, nam je ob robu podelitve priznanj OZS na Brdu, povedal mladenič s 83 pomladi in več kot pol stoletja dela v tem poklicu. Ob tem ne misli odnehati...

Da misli resno potrjuje tudi s tem, da kljub svojim častitljivim 83 letom, v delavnici v Kopru, še sedaj vsak dan popravlja čevlje. Še vedno njegov 200 let star šivalni stroj singer, šiva kot nov. Času pa očitno ne kljubuje le čevljar Aca ter njegova singerica, pač pa tudi njegova delavnica v Župančičevi ulici 33 v Kopru. „Pravijo, da je bil čevljar v teh prostorih že pred 150 leti, tu je bila tudi brivnica in krojaštvo. V njej sem najprej tri mesece delal, ko sem prišel v Koper, nato sem odprl svojo delavnico v Šmarjah, po dveh letih in pol pa sem odkupil ta prostor in ostal tu. To je najstarejša obrtniška delavnica v Sloveniji,” opisuje svojo obrtniško pot Vuković in dodaja, da je v Koper prišel iz rodne Andrijevice v Črni gori prišel povsem naključno. Na povabilo strica in tete je za svoj 27. rojstni dan, 18.8.1958 prišel na poletne počitnice v Koper. Tetin in stričev prijatelj, takrat znani čevljar Miodrag Vukadinović, ki je delal prav v sedaj njegovi delavnici, ga je povabil, naj mu kot mlad čevljarski vajenec dopoldne pride pomagat, da bo zaslužil žepnino, popoldne pa naj izkoristi za kopanje. Tako je tudi bilo. Mojster je bil zadovoljen z njegovim delom, stric in teta pa sta mu, ko bi se moral vrniti domov, skrila dokumente. In tako so se njegove poletne počitnice v Kopru, iz mladosti raztegnile v življenjsko usodo.

Po treh mesecih dela pri Miodragu Vukadinoviću je v delavnico vstopil mlad čevljar iz Šmarja pri Kopru in povprašal, ali ima kakšnega mladeniča, ki bi prevzel njegovo delavnico, saj odhaja v Ljubljano. »Mojster in njegova žena, prijateljica moje tete, sta mi namignila, naj sprejmem ponujeno, jaz pa sem privolil, tudi zato, da ju ne bi užalil. S prihranki sem odkupil delavnico v Šmarju in tam ostal dve leti in pol, ko pa se je Vukadinović odločil, da se vrne v Beograd, sem kupil še njegovo delavnico. Tu sem osnoval prvo delavnico ortopedske obutve na Obali, morda celo prvo v Sloveniji. Verjetno drži, da sem bil prvi, ki je imel ustrezno izobrazbo za izdelavo ortopedske obutve, in da sem izdeloval predvsem izredno kakovostne unikatne čevlje, saj so to zapisali tudi v pojasnilu ob zadnji stanovski nagradi. Ortopedske čevlje sem sicer izdeloval tudi za mnoge turiste iz Francije, Anglije, Nemčije, Italije ..., ki so na Obalo prišli na dopust. Čeprav so nosili čevlje po meri, so tarnali, da v njih ne morejo hoditi, ko pa so obuli moje, so lahko tekli do vrha te ulice in nazaj, tako dobro so se počutili v njih,« se zadovoljno spominja naš sogovornik Vuković.

Sam tudi dodaja, je bilo zanj eno najtežjih obdobij, ko je živel in delal v Šmarju, saj je zaradi novih zahtev oblasti, da morajo imeti obrtniki v mestu z več kot 3000 prebivalci opravljen tudi mojstrski izpit, moral v šolo v Izolo, da je izpopolnil znanje tudi iz knjigovodstva in podobnih ved, za končni mojstrski izpit, iz praktičnega znanja, pa je moral v Žiri. Bilo je kar težko, priznava, saj se je moral kot Srb najprej naučiti latinice, ob šoli pa delati tudi za preživetje. Vendar mu ni bilo nikoli žal, da je ostal na slovenski obali.

Njegovi dolgi obrtniški karieri sta botrovala vztrajnost in trma, pravi. Poleg tega je bilo nekoč več dela, z njim pa je bilo mogoče tudi zaslužiti. V tistih časih se je delovni dan začenjal ob 6. uri zjutraj v družbi treh, štirih sodelavcev oziroma vajencev in končeval okoli 21. ure, a je bil kljub temu prekratek, da bi lahko dokončali vsa naročila in popravila. Zadnja leta je njegov delovnik razdeljen na nekaj uric dopoldne in na kakšni dve ali tri po kosilu, toda delovni teden se še vedno razteza tudi v soboto, prikima. Kljub temu mora ostati kaj časa tudi za njegov vrt, kjer se bohotijo najrazličnejše vrste sadnega drevja in grmičevja. „Zdaj je vse drugače, saj čevljarska obrt propada zaradi uvoza poceni kitajskih čevljev. A če ima vezalke, to še ne pomeni, da je obutev dobra. Nekakovostni čevlji niso udobni, niti niso dobri za noge. Prav tako se jih ne splača popravljati.” pravi Aca in nadaljuje, da so ljudje nekdaj imeli en ali dva para dobrih ročno izdelanih čevljev, ki so jih nosili več let, zdaj pa sledijo modi in kupujejo čevlje za 15 ali 20 evrov, ki jih nosijo nekaj mesecev ali le nekaj dni. “Naše ročno delo temu ne more konkurirati,” ugotavlja. Zato so tudi minili časi, ko je izdeloval kakovostne unikatne čevlje po naročilu in ko je bil prvi, ki je imel ustrezno izobrazbo za izdelavo ortopedskih čevljev. Kljub temu Vuković za marsikoga ostaja najbolj priljubljen čevljar in nepogrešljiv pri skrbi za udobne korake.

Znanje je prenesel tudi na hčer, ki je zaposlena v njegovi delavnici, izučil pa je še tri čevljarje, od katerih nobeden ni ostal v tem poklicu. Kljub temu, da svojih spretnosti ne namerava več deliti z mladimi, saj meni, da jim to v poplavi poceni čevljev ne bi veliko koristilo, ceni znanje in delo. “Danes ljudje pravijo otrokom, naj se učijo, da jim ne bo treba delati. A to je narobe, morali bi jim praviti, naj se učijo, da bodo bolje opravljali svoje delo in da bodo zato bolje živeli. Znanja namreč nobena sodobna oprema in orodje ne moreta nadomestiti” meni mojster Aleksandar Vuković, ki veselo poudarja, da z 200 leti starim strojem za šivanje usnja, še vedno naredi tako natančne šive, kot jih pričakuje in želi. „Ob tem lahko kakovostne čevlje tudi popravimo, ne pa tistih, ki jih kupiš za 20 evrov“, še poved Vuković, ki je na istem naslovu že od leta 1961, ob tem pa si, čperav je star 83 let, nikoli ni kupil čevljev...

„Doma sem iz goratega severovzhodnega dela Črne gore, podobnega vaši Trenti oz. Bovcu, z rekami in gorami, in če bi ostal v svojem rodnem kraju, ne bi mogel toliko doseči. Poznanstvo človeka uniči, pa naj bo to za točilnim pultom ali med navijači za nogometni klub, saj ko skleneš velika prijateljstva, ostaneš v enem krogu. Tu pa se mi je odprl svet. Ker je bilo povpraševanja veliko, je bilo veliko tudi izzivov. Po navdih za modne čevlje, ki sem jih izdeloval v omejenih serijah, sem pogosto hodil v Trst, Pordenone in Benetke. Skiciral sem si modele, razstavljene v izložbah, in iskal takšne, s katerimi bi lahko prodrl na trg. Italija je bila tedaj sinonim za kakovostne in lepo oblikovane čevlje“, pravi Aca, ki je ponosen, da so gležnarje z visoko peto iz njegove mini delavnice, nosili od Dubrovnika, Splita in Zagreba do Ljubljane in ni bilo modela, ki ga ne bi znali izdelati.