Tokrat smo bili povabljeni, da se udeležimo srečanja z domačimi in prijatelji, ki ga je ob svoji 70-letnici življenja pripravil »stari« gasilec Franc Rojko iz Oseka. Udeleženci srečanja, ki se je odvijalo v gasilskem domu v Oseku, so dodobra napolnili dvorano, kjer so jubilantu nazdravili z njegovim vinom, ki je nosilo etiketo 70. let. Ker smo sledili celotnemu poteku sprejema gostov in dogajanja v dvorani, lahko mirno trdimo, da še tako prijetnega praznovanja življenjskega jubileja že dolgo nismo doživeli. Slavljenec se je razveselil slehernega stiska rok in čestitk, ki so mu jih izrekali ob prihodu na slavje. Ni treba posebej poudarjati, da so mu bili gostje enako dragoceni. Veselje so mu s svojim obiskom pripravili tudi gasilci iz prijateljskih gasilskih društev. Nekaj posebnega so bili gostje, ki so bili njegovi sodelavci v Špedtransu, med katerimi je bil tudi znani mariborski pevec Jože Kobler. Po sprejemu gostov, je slavljenec povabil vse za mize, kjer so slavljencu z zdravljico »Kolko kapljic tolko let« družno zapeli. Slavljenca so s petjem počastili člani ansambla Završki fantje, pri katerih poje tudi njegov nekdanji sodelavec v Špedtransu Jože Golob. Nekaj pesmi je sam, pa tudi z Završkimi fanti, zapel prav tako njegov sodelavec Jože Kobler. Ob petju so se Francu raznežila čustva, ki so mu orosila oči. Kako tudi ne, ko pa je bilo petje Završkih fantov in Jožeta Koblerja namenjeno njegovemu praznovanju jubileja. Francu pa so se orosile oči, tudi ob nagovoru vnukinje Sabine, ki je predstavila njegovo življenjsko zgodbo. Iz njenega nagovora povzemamo tudi nekaj njegovih življenjskih mejnikov.
Franc se je rodil 9. julija 1943. leta v Brengovi. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Cerkvenjaku, je opravil šolo traktorista, ter se zaposlil v tedanji KZ Cerkvenjak. Nadaljeval je z delom poštarja v Mariboru, nato pa je 30 let delal kot voznik tovornjaka v transportnem podjetju Špedtrans v Mariboru. V tem času je prevozil več kot 4 milijone km, in, kot je šaljivo dejala vnukinjam, pojedel 8 km klobas. S tovornjakom je prevozil številne poti po Evropi, ter vse do Turčije in Pakistana. Leta 1966 si je ustvaril družino in si v Oseku s svojo ženo Irmo postavil lep prostoren dom. V zakonu so se jima rodili otroci: sinova Zdenko in Drago, ter hčerka Alenka. Danes ju razveseljujejo vnuki Sabina, Karmen, Žan in Niko, ter z pravnuka Lili in Tim. Franc je z dušo in telesom gasilec. Celih 25 let je kot predsednik vodil PGD Osek, ki je pod njegovim vodstvom napredovalo in je bilo vseskozi gibali družbenega življenja v Oseku. Ob tem je bil tudi 8 let predsednik tedanje KS Sv. Trojica. Njegov hobi je tudi obdelava vinograda, reja prašičev in sploh delo na zemlji. Naj zaključimo prispevek z besedami vnukinje Sabine, ki je dejala: »Ko si prišel v pokoj, si želel uresničiti mnogo svojih želja. Želel si sí postaviti šofersko kabino na lipi pred hišo zato, ker se v kabini najlepše spi. Želel si sí, da bi bil en dan carinik in en dan pa policist. Nič od tega ti ni uspelo. Uspelo pa ti je, da si dočakal 70 let, obkrožen s svojo ženo, otroki, vnuki, pravnuki, sorodniki in prijatelji. Dokaz, da te imamo radi, je to, da smo se danes v tolikšnem številu zbrali, da proslavimo tvoj rojstni dan.«
Svoje goste je Franc med drugim nagovoril: »Nimam besed, s katerimi bi izrazil zadovoljstvo, da se s svojim obiskom počastili moj življenjski jubilej. Ko vidim, koliko prijateljev imam, se počutim srečen. Prav zato se vsem zahvaljujem za obisk. Ne bom vsakega posebej našteval, bilo bi predolgo. Moram pa se posebej zahvaliti Završkim fantom in Jožetu Koblerju, ki so mi pripravili ta večer še lepši. Zahvala gre tudi vsem, posebej moji družini, ki so pripravljali to veličastno srečanje, katero mi bo ostalo vedno v spominu.« Naj ob koncu omenimo, da so udeleženci pili vino pridelano v njegovem vinogradu, ter uživali doma pridelano hrano.