Pred 60 leti so končale Srednjo medicinsko šolo v Ljubljani; Po dekretu takratnih oblasti so morale prve slovenske medicinke hoditi na delo po vsej Sloveniji; Danes so stare med 78 in 80 let, večina izmed še živih pa se vse pogosteje srečuje, tokrat pa so »spoznavale« Radence. Zelo ganljivo, veselo in prijetno je bilo ob konec majskem srečanju maturantk prve povojne generacije Srednje medicinske šole Ljubljana, iz davne letnica 1949/50. Čeprav se že nekaj časa srečujejo, najprej vsakih deset let, v zadnjem času že vsako leto, pa je tokrat ob 60 - letnici mature bilo še posebej prisrčno, tudi s solznimi obrazi. Žal jih je ob vsakem srečanju kakšna manj, kajti gre za dame stare med 78 in 80 let, kljub temu pa se je tokratnega srečanja v Radencih udeležilo kakšnih 20 dam iz cele Slovenije. Resda se nekatere izmed sošolk, ki so tvorile dva oddelka (skupaj jih je bilo 46), iz zdravstvenih razlogov ali česa drugega niso mogle udeležiti tokratnega srečanja, žal pa so mnoge izmed njih že umrle. Po zadnjih podatkih jih je živih še 28, torej jih je umrlih 18, vse one pa so orale ledino na področju zdravstvene nege po vsej državi. In veliko so naučile svoje mlajše kolegice, vedno pa so bile prave partnerke in sodelavke, tako zdravnikom kot bolnikom.
Na srečanju v hotelu Radin v Radencih, katerega se je udeležilo veliko število zdravstvenih delavk in delavcev, ter drugih gostov, so za kulturni utrip poskrbele pevke ŽePZ (društva medicinskih sester in babic) Žarek, pod vodstvom Anke Suhadolnik, ki letos obeležujejo 15-letnico obstoja in uspešnega delovanja. Pridružili sta se tudi mama in hčerka Divjakovi, poleg slavljenke Slavice Fekonja pa sta prisotne pozdravila tudi direktor hotela Radin Miha Veberič, ter predsednica Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Pomurja, Emilija Kavaš. Med drugim je dejala, da v Sloveniji, ki trenutno zaposluje okrog 17.000 medicinskih sester (Pomurje 1050), primanjkuje osebja za zdravstveno nego. „Medicinske sestre, babice in zdravstveni tehniki vemo narediti marsikaj, pa ne le na področju zdravstvene nege, od rojstva do smrti, temveč tudi na drugih področjih“, je poudarila Kavaševa.
Sicer pa, velika večina izmed omenjenih medicinskih sester je po končani Srednji medicinski šoli, bodisi redno ali ob delu, nadaljevalo in končalo višjo ali visoko izobraževanje, ki ga takoj po 2. svetovni vojni pri nas ni bilo, velika večina jih je pozneje imelo uspešno kariero v svojem poklicu po vsej državi, sedaj pa so vse dame v zasluženem pokoju. Zanimivo je, da so med maturantkami gospe iz prav cele države, od Hodoša do Pirana in od Svečine do Metlike, poleg svojega poklicnega ustvarjanja pa so mnoge maturantke, ki smo jih srečali v Radencih, bile uspešne tudi na mnogih drugih področjih, tako v bivši skupni državi, kot tudi po osamosvojitvi Slovenije, kjer so opravljale številne visoke funkcije.
Čeprav se v zadnjem času srečujejo pogosteje, je vsako novo srečanje med njimi posebej prisrčno, pogosto pa se zgodi tudi vnovično spoznavanje in obujanje spominov s stare močno osivele slike iz let 1947/1950. Tudi tokratno srečanje, ki je bilo nekaj posebnega, saj ga je ob visokem okroglem jubileju organizirala Radenčanka Slavica Fekonja, je bilo zelo veselo, druženje pa je znova minilo zelo hitro, saj so si nekoliko starejša dekleta dejansko imela kaj za povedati in razložiti. Vsi skupaj pa so znova preživeli nadvse prijetno in nepozabno srečanje. »Mi smo dejansko bile prva generacija medicinskih sester, ki smo po 2. svetovni vojni končale Srednjo medicinsko šolo v Ljubljani, pozneje pa smo prav vse tudi nadaljevale šolanje ob delu. Večina sošolk je bila iz Ljubljane in okolice, vse smo bile v skupnem internatu, kar nas je posebej zbližalo in povezalo. Prava značilnost našega šolanja je bila, da smo obvezno stanovale v internatu. Tudi Ljubljančanke, čeprav so nekatere iz internata imele pogled na svoje domače ognjišče, na svoj dom. Internat je bil v Uršulinskem samostanu, kjer smo preživljale lepe in tudi manj lepe čase. Kljub trdi vzgoji, morda za današnje dni nerazumljivemu načinu učenja, smo zdržale in se pridno družile do današnjih dni. V spominu pa so ostali, kot je to v človeški naravi, samo lepi, prijetni in nepozabni trenutki. Skupaj nas je bilo 46 v dveh oddelkih, sedaj se nas dobiva vedno okoli 22, in sicer decembra v Ljubljani, kjer se navadno tudi dogovorimo o tem kje bo potekalo novo pomladno srečanje, ki pa je vedno drugje po Sloveniji. Žal se število vedno krči. Ko smo končale šolanje takrat ni bilo izbire in je dekret takratnega ministrstva odločal kje in kaj bomo počele. Mogle smo iti delati tam, kjer so nas potrebovali«, nam je pripovedovala organizatorica tokratnega srečanja Slavica Fekonja, ki je ob tej priložnosti obeležila tudi 50 – letnico „svojega“ Strokovnega društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Pomurja, kateremu je nekaj časa tudi predsedovala, sama pa je praktično 50 let soustvarjala zdravstveno nego na območju Gornje Radgone, zadnjih 20 let svoje delovne dobe pa je bila glavna sestra v Zdravilišču Radenci.
Prav zato so v Radencih obeleževale svoj visoki jubilej. „To je bila moja želja, saj sem celih 20 let moje delovne dobe preživela ravno v Zdravilišču Radenci, kot glavna medicinska sestra in nostalgija na ta lepa leta polna nepozabnih dogodkov, ki so takrat oblikovali našo Zdravilišče Radenci. Že samo to, da je obletnica prav tukaj me navdaja z veseljem. Da se je ta moja želja uresničila, pa gre zahvala predsednici Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Pomurja, Emiliji Kavaš, saj je takoj prisluhnila moji želji in začela s pripravami na ta, za nas diplomantke jubilantke tako pomemben dogodek“, je dejala Fekonjeva, ki je še posebej ponosna na svoje prijateljice, ki jih je spoznala pred 63 leti, ko so se leta 1947 vpisale prvi letnik Srednje šole za medicinske sestre, ko so postale gojenke ŠMS..
Zanimiva je tudi Jožica Pepca Rigler Kunstek, ki še danes vse sošolke brez težav pozdravi z dekliškimi priimki po abecedi. Posebna anekdota je povezana tudi s Tilčko, katero je že v 1. letniku omrežil Alojz Lep, in jo je pozneje tudi poročil, tako da še danes živita srečno. Slišati je tudi bilo, da so sestre prve generacije pozneje učile ljudi kako naj skrbijo za svoje zdravje in zdravje svojih najbližjih, predvsem starejših in otrok. Mnogi bolniki in ljudje niso poznali dela medicinske sestre, kaj šele poklica – profila medicinska sestra. „Zato je bil to za nas še poseben izziv in tudi napor. Z zadovoljstvom lahko trdim, da smo doktrino naše vzornice Florence Nightigal ponosno in uspešno zastopale ves čas našega službovanja in prepričana sem, da smo izkušnje dobro posejale med naše naslednice-mlade rodove medicinskih sester, babic in tehnikov“, je dejala Slavica Fekonja, ki je na ogled prinesla tudi zanimiv spominski album, sošolka Tončka Rošelj Mihalič pa spominski zbornik.