V še ne tako davni preteklosti, je vsak imetnik zemlje sadil sončnice. Ponavadi so jih sadili kot »vrinjene« rastline v krompirju, krmni pesi (rekli so ji svinska runa), v koruzi pa le na robovih njive, kajti sicer bi jih pri rasti obirala visoka koruza. Obrane plodove, katerim so rekli »pogače«, so pripeljali na »gümlo« ali »naton«, kjer so jih "(iz)klopfali". Ponavadi so to opravilo opravljali otroci. Iz posušenih zrn so v oljarnah, to so opravljali mlinarji, pridobivali olje, ki so ga uporabljali za solato in praženje pustnih krofov.
Danes sončnice sejejo kot samostojno rastlino, obirajo pa jih stroji. V Podgradu pri Gornji Radgoni smo obiskali družino 71 letnega Janeza Kralja kateri obdelujejo 8 ha zemlje, ki nam je pokazal sončnico, ki je obložena z 52 cvetovi. Tem cvetom so v preteklem času dejali »raubari« ali »zalisci«. Ker so glavni »pogači«, se pravi cvetu, odžirali življenjsko moč, so jih ročno odstranjevali, ko to delajo gojitelji vinske trte. Tudi naš sogovornik je v preteklosti gojil več sončnic. Ta, ki raste na dvorišču se je zasadila sama. Sedaj, ko dozorevajo plodovi pa je, tako je dejal, nekaka »samopostrežnica« za ptičke. Ker cvetovi dozorevajo postopno imajo ptice dalj časa »pogrnjeno mizico«.