V še ne tako davni preteklosti, ko ni bilo na voljo toliko denarja kot danes, je bila glavna kurjava les. Z lesom so kurili na deželi pa tudi v mestih. Redki so bili, ki so si za kurjavo lahko privoščili premog. Danes so na voljo razne energije: elektrika, plin in kurilno olje. Tisti malo starejši se še spomnijo, kako so pri podiranju drevja izkoristili sleherni del drevesa. Korenine, rekli so jim ridke, dreves, ki so jih izkopavali, so uporabljali za kurjavo, ostali deli drevesa pa so bili namenjeni za nadaljnjo predelavo. Za kurjavo je bilo namenjeno tudi vejevje, katerega so na kratko nasekali in ga povezali v snope. Takó nasekano in suho, so uporabljali za gretje peči ob peki kruha, z njim pa so podkurili tudi ogenj v štedilnikih.
V zadnjem času redki sekajo veje za kurjavo. Mi smo v Radvencih pri Negovi , pri sekanju veja srečali Ludvika Vogrina, ki nam je o tem opravilu povedal. »V preteklosti so veje v snope, mi smo rekli v »püšle, s sekiro sekale ženske. Sedaj kot vidite, to opravljamo moški. Za to imam pripravo, v katero naložim veje, ga stisnem in z »motorko« prežagam. Snop je treba le prevezati in je že pripraven za uporabo. Ko je veje suho ga uporabimo v peči ali štedilniku. Čeprav imamo svoj gozd, se nam zdi škoda, da bi vejevje trohnelo v gozdu. Ker še žena Frančiška doma peče kruh, ga največ pokurimo za peko kruha.«