Tudi na skrajnjem severovzhodu države, v Prlekiji in zlasti v Prekmurju, ki se je matici domovini priključilo šele leta 1918, več kot stoletje neprekinjeno deluje več gostiln. In med njimi je tudi na daleč znana Gostilna Šadl, ki že od davnega leta 1901 ponosno stoji ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ljutomer, v središču Križevcev. V sto štirinajstih letih, koliko že ponuja hrano, pijačo, glasbo..., je gostilna Šadl zamenjala kar nekaj generacij, kar 80 let pa je bila pod okriljem iste družinske korenine. Današnja lastnica objekta, ki je od lepe kmečke hiške, s pogostimi dozidavami, nadzidavami in širitvami, skozi desetletja postala ena najpomembnejših gostinskih objektov v Prlekiji, Maja Šadl Topolšek, sicer ni prepričana, kdo je v objektu začel z gostinstvom, po pričevanju svojih prednikov pa nam je kljub temu povedala veliko koristnih podatkov. Njen pradedek Jože Kos, ki je nekoč imel gostilno v neposredni bližini (današnji hostel) je namreč davnega leta 1931 kupil že vpeljali gostinski objekt, ki je tam deloval že 30 let.

„Hišo je pradedek podaril svoji hčerki, moji babici Dragici Šadl, ki je takrat bila stara 17 let. Tako je gostilna dobila ime »Šadl«, v njej pa sta nekoč, poleg gostilne, bili še mesnica in trgovina, kjer so se ustavljali gostje in kupci od blizu in daleč. Zraven so bili tudi veliki hlevi, kjer so se lahko spočili tudi konji, saj so Križevci domovina kasačev. Hkrati je bila tam tudi neka vrsta postojanke za živali. Lastniki teh so si hrano prinesli s seboj, pijačo pa so kupili v gostilni in vsi so bili zadovoljni, čeprav je bila huda stiska. Posebej se spominjam trgovcev s suho robo iz Ribnice, ki so spali pri nas, podnevi pa so trgovali“, nam je razlagala Maja Slavič Šadl Topolšek, ki je gostilno podedovala leta 1985, saj je babica Dragica uspešno gospodarila več kot pol stoletja.

Še posebej hudo je bilo med 2. svetovno vojno, ko so domačine pošiljali v taborišča in izgnanstva, predvsem ker so pomagali partizanom. „Tudi moj oče je pomagal partizanom, a ga k sreči nihče ni prijavil in ga niso odpeljali. Po vojni in tudi vse do sedaj, je glavna hrana pri nas bila vezana na Prlekijo in tukajšnje podeželje. Občudovala sem svojo babico Dragico, ki je tudi ko je bila stara 80 let z veseljem pomagala. Na našo znamenito kislo žüpo so ljudje radi hodili. Tudi golaž, posebej pa svinjska pečenka s kožico, sta bila priljubljena, pa govedina v solati. Nekoč je iz naše kuhinje posebej lepo dišalo. Največ gostov je bilo ob nedeljah, po sv. Maši, in večina jih je uživala v naših specialitetah, zlasti v hrustljavi pečenki in praženem krompirju. Seveda ni manjkalo niti drugih kmečkih jedi, kot so zelje, repa, vampi ipd., in dobro nam je šlo, saj sta v Križevcih in okolici takrat bili le dve gostilni“, pravi Maja, ki je od babice, ki je umrla leta 2003, prevzela lokal ob osamosvojitvi, leta 1991. Domačini vedo povedati, da je gostilno Šadl imel rad tudi bog, saj je ob nekem neurju, leta 1990 strela zadela bližnjo cerkev sv. Križa ter povzročila veliko škodo, saj je med drugim bil uničen tudi toranj, gostilna Šadl pa je ostala nedotaknjena.

Po dvajsetih letih, torej leta 2011 je Maja svojo priljubljeno gostilno oddala v najem Manfredu Vreča, ki je več kot 20 let bil zaposlen pri njej. Manfred je nadaljeval tradicijo dobre gostilne, in danes imajo pri Šadlu skoraj 150 sedežev, ter pestro izbiro pizz iz krušne peči, domače prleške specialitete, ter slovenske in mednarodne jedi ter kosila. Dnevno pripravljajo sveže malice, ki jih vozijo po številnih podjetjih v okolici, in tudi kosila. Ustrežejo pa tudi bolj zahtevnim gostom s pripravo raznih zrezkov, ribjih jedi, jedi na žaru, poskrbijo pa tudi za vegetarijance. „Posebej smo odprti za zaključne družbe, cateringe, obilne in okusne malice in kosila, mnogi pa radi postrežejo po zaščitenem domačem mesu iz tünke, pa krapci, postržjače, domačimi narezki ipd.“, pove Manfred Vreča, ki zaposluje pet ljudi.