Čeprav je mesec december ne le za otroke temveč za večino ljudi, najbolj vesel in priljubljen mesec, poln pričakovanj, sanj, radovednosti, želja, veselja, predvsem pa daril, je žal vedno več državljanov, ki se nimajo čemu veseliti. In med tistimi, ki ne od sv. Miklavža, ne od Božička, Dedka mraza, in še od države, nimajo kaj pričakovati, je tudi 52-letni Janez Rauter z Ivanjševskega Vrha v osrčju vinorodnih Radgonskih goric, v občini Gornja Radgona. Sam namreč živi v skrajnje nečloveških razmerah, in vse kar lahko pričakuje je, da se mu razpadajoča bajta iz zemlje in razpokanih desk, ne bi sesula na glavo. Ko je bil še majhen otrok ga je mati zapustila in je odraščal pri babici, hodil je le v šolo s prilagojenim programom in je praktično nepismen, čeprav se s težavo le podpiše. Tako lahko vsak mesec dvigne dobrih 200 evrov „pokojnine“, s katerimi mora životariti ves mesec, brez vode, elektrike, hrane in še marsičesa, kar bi mu omogočilo človeka vredno življenje. Ob vsem se slabo spozna na denar in si vsaj teh nekaj evrov ne ve razporediti za ves mesec.
Najbrž se sprašuje; Kaj mu bo denar, saj živi dejansko iz dneva v dan, odkrito se boji, da mu se bo vsak hip na glavo zrušila več kot sto let stara razpadajoča lesenjača, katero je pokojna babica, ki je umrla pred več kot 15 let, pustila njegovim sorodnikom, s klavzulo, da Janez lahko do smrti živi v njej. Pod skromnimi oblačili, zaradi nezdravega življenja v preteklosti in še posebej danes, same kosti in koža. Bolijo ga rebra in še marsikaj, saj niti ne ve kako je z notranjimi organi. Tudi noge ga komaj še držijo, vse to pa je, poleg nezdravega življenja in pomanjkanja hrane, posledica številnih padcev, saj se je več kot polovica notranjosti hiše, če to podrtijo še lahko sploh tako imenujemo, udrla v klet. Tako sedaj ima na razpolago le še en prostor, kjer je spalnica, kuhinja, dnevna soba..., vse to brez vode, elektrike WC. A Janez in kuža Boni prideta do tam čez brezno, preko postavljenega fosna, torej praktično moraš biti akrobat. Pitno vodo zase in kužka si prinaša iz kakšnih 200 metrov oddaljenega izvira v gozdu, kuha tako in tako nič ne. Ne skriva, da so ga zdelali samota, nečloveške življenjske razmere ter tudi alkohol, saj ko še ima kakšen evro je pogosto gost vaškega gostišča. Nima veliko upanja, nikogar ne krivi za svojo klavrno življenje, a kljub temu si zasluži tudi pomoč širše skupnosti. V veselje mu je predvsem, da ga vsaj nekateri ljudje spoštujejo in cenijo, da mu pomagajo koliko je v njihovi moči. Predvsem se je veselil ko je lahko komu kaj pomagal, a sedaj ko zdravje vedno bolj peša, tudi delati ne more ničesar več. Ko je zunaj toplo je lažje, saj ni takšnih težav z mrazom. Dokler je bil nekoliko bolj zdrav je hodil pomagati vsakomur, ki je kaj potreboval. Za to je dobil kaj za pod zob, tudi kakšno oblačilo, včasih tudi kakšen evro. Posebej v pomoč mu je Marjan Žerdin iz sosednjih Rodmošcev, ki mu včasih prinese kaj za pod zob. tudi kakšen paket hrane iz skladišča rdečega križa v Gornji Radgoni mu prinesejo aktivisti rdečega križa. In prav poznavalce razmer, predvsem Žerdina skrbi, kaj bo z Janezom že v naslednjih mrzlih dneh, tednih in mesecih...
Res je, da mu je Center za socialno delo skušal pomagati tako, da bi ga namestili v varni hiši, toda Janez ni človek, ki bi lahko zapustil „svoje ognjišče“. Pravi, da se nikjer drugje ne bi znašel in edino tukaj, kjer ga je pustila pokojna babica, lahko počaka na smrt. In ta najbrž ne bo dolgo odlašala, saj Rauter že težko hodi, njegovo zdravstveno stanje je očitno zelo načeto. Ob tem mraz pritiska in ne bo nobeno presenečanje, če ga bo kdo od sosedov ali znancev že kmalu našel zmrznjenega, kajti s kartonom obložene luknjičaste stene, ne zadržijo mraza. Tudi sam ne bo mogel cele noči „dežurati“ pri stari pečki ter si kuriti. Če bo sploh imel kaj metati na ogenj, kajti tudi drv, ki si jih je poleti zaslužil, nekaj pa so mu podarili tudi dobri ljudje. In če bi trmast in trdoživ, kot je, tudi še nekako prenesel mraz in lakoto, saj pogosto nima niti za suhi kruh, na rdeči križ pa se sramuje hoditi, potem se bo težko izvlekel, ko se bo bajta v kateri životari dokončno podrla. Zato niti ne preseneča, da se sosedje in poznavalci razmer vse bolj glasno sprašujejo, kdo bo prej padel, bajta ali Janez?
Čeprav oseba s posebnimi potrebami, je Janez dober človek, z nikomur ni skregan. Nekoliko je dejansko svojeglav, toda ali nismo vsi. Ob vsem tem sosedje upravičeno opozarjajo, da vendarle gre za človeka in si zasluži človeka vredno življenje, zato pristojne službe pozivajo k bolj strpnemu gledanju na takšne ljudi in jim skušajo tako ali drugače pomagati. Če bi naši visoki politiki, njihovi svetovalci, ali bog ne daj kakšni tajkuni, ki očitno nimajo občutka za malega človeka, obiskali Ivanjševski Vrh 63, in videli kje in kako živi Janez Rauter, bi gotovo vedeli zakaj se čedalje pogosteje „dogaja ulica“. Niso krivi mariborski radarji, tudi korupcija in goljufije ne, temveč človeška beda. Ko človek pride na dno, nima več kaj izgubiti. In Janez, ki se je razveselil že škatlice cigaret, saj mu ob kužku, za katerega mimogrede skrbi bolj kot zase, prav kajenje najbolj krajša mrzle zimske noči, ki tudi v vinorodnih Radgonskih goricah vedo biti izjemno ostre.
Naš premier Janez Janša zna povedati, kako „ljudje morajo imeti občutek, da živijo v pravični, ne le pravni državi...“. Žal njegov soimenjak iz Ivanjševskega Vrha in tisoče podobnih Slovenk in Slovencev, ne živi in tudi občutka nimajo, da bi živeli v pravični ali pravni državi!